Keltska utopija raziskuje sodobno Irsko in preporod njene ljudske glasbe. Ustvarjalci iz punka, hiphopa in drugih žanrov starodavno tradicijo razvijajo v nove smeri, arhivski posnetki pa razkrivajo postkolonialno družbo med bremenom preteklosti in upanjem na svetlejšo prihodnost.

Keltska utopija pripoveduje zgodbo o novi Irski in njeni živahni glasbeni sceni, pa tudi o postkolonialni družbi, ki se spopada s svojim nasledstvom. O družbi, v kateri ljudska glasba v sebi nosi tako zatiranje iz preteklosti kot tudi sanje o svetlejši prihodnosti. Renesansa irske ljudske glasbe zajema glasbenike, ki prihajajo iz punka, hip hopa in mnogih drugih žanrov, ki na novo odkrivajo starodavno tradicijo in jo razvijajo v nepričakovane smeri. Arhivski posnetki povezujejo sedanjost z burno irsko preteklostjo in rišejo večplasten portret otoka sto let po delni neodvisnosti.

"Vse več mladih umetnikov zavrača postkolonialni občutek sramu in se vrača k ljudski in

tradicionalni glasbi ter jo glasbeno in politično preoblikujejo v nekaj novega. Kot irski umetnik iz generacije, ki jo je oblast s svojimi (ne)ukrepi po finančnem zlomu pustila na cedilu, želim povedati zgodbo naše Irske. Irske, ki se odmika od svoje temačne preteklosti, se upira togi konservativnosti države in postaja kraj, na katerega so mladi lahko ponosni. Takšne Irske na filmskem platnu še nisem videl, zato sem izjemno vesel, da jo bom prvič predstavil občinstvu." Dennis Harvey

"Tradicionalna in ljudska glasba sta bili po osamosvojitvi sredstvo za izgradnjo narodne identitete, zato v sebi nosita vse, kar je oblikovalo sodobno Irsko, hkrati pa ohranjata tradicionalne prvine. (…) Navdušilo me je, da na vse bolj živahno sceno tradicionalne in ljudske glasbe prihajajo ustvarjalci iz žanrov, kot sta hip hop in punk. Ko sem začel irsko tradicionalno glasbo spoznavati v vsej njeni večplastnosti, z njenimi napetostmi in protislovji, sem razumel, kaj v resnici počnejo. Tradicionalna glasba ni le vir navdiha, ampak jo preizprašujejo in se skozi njo spopadajo tudi z lastno zgodovino." Lars Lovén