Režiser in psihiater v zaporu na Dobu iščeta skrite zgodbe. Skozi metodo psihodrame skušata zapornikom odpreti ustvarjalni prostor in pogled v prihodnost – kot nekakšno osvobojeno ozemlje znotraj zaprtega sveta.

"Vsa kazniva dejanja so dobrodošla". Tudi te besede so bile izrečene na avdicijah v centralnem slovenskem zaporu na Dobu. Za poldrugo leto dolg eksperiment s psihiatrom in filmsko kamero so se odločili večinoma obsojeni za najtežja kazniva dejanja: nedovoljena trgovina z drogami, ilegalni prevozi migrantov, oboroženi ropi, spolni delikti in umori. Skupina zelo različnih obsojencev je v dolgem psihodramskem druženju prehodila pot od otroštva do negotove prihodnosti po prestani kazni. Izkaže se, da kriminalna identiteta ni nekaj preprostega, kot se zdi na straneh črne kronike, prav tako je ni mogoče pripisati eni sami osebi. Kriva sta najmanj oče in sin in še kdo in še kaj. Obsojeni na 30, 20, 17, 15 ...skupaj 105 let kazni zapora prej ali slej trčijo ob najgloblje eksistencialno dno. Tam ni denarja, ni gangsterskega ponosa, ni prijateljev, tam je tako malo ali nič, da se pojavi presenetljiva potreba po duhovnosti in ustvarjalnosti. Tam smo se srečali.

Vse bolj se mi zdi, da je najboljše izhodišče za dokumentarni film tam, kjer nečesa ne razumem, ampak me to hkrati neustavljivo privlači. Ko sem bil prvič v zaporu na Dobu, sem srečal zelo posebne ljudi. Doživel sem jih kot like, kot junake, ki bi jih rad sam napisal. Če bi znal. Življenje piše bolje, zato sem se tja raje vrnil dokumentaristično. In seveda tudi avanturistično, saj na začetku nisem imel pojma, kdo se bo sploh pridružil našemu psihodramskemu in filmskemu interesu. Kdo od teh kriminalcev bo pa šel z nezakritim obrazom in poštenim interesom na srečanje s psihiatrom in filmsko kamero? Povedati svojo travmo, svoj greh, govoriti o svojem strahu in negotovosti? Prišli so številni, ostali pa samo tisti, ki bi jih po tem snemanju lahko štel za svoje prijatelje. Večkrat me je spremljal varljiv in neprofesionalen občutek, da film tokrat sploh ni bil na prvem mestu. 

Metod Pevec, rojen leta 1958 v Ljubljani, je izkušen filmski režiser in scenarist, pisatelj in igralec. Režiral je številne igrane in dokumentarne filme, med katerimi izstopajo Carmen (igrani, 1996), Pod njenim oknom (igrani, 2003), Lahko noč, gospodična (igrani, 2011), Aleksandrinke (dokumentarni, 2011), Vaje v objemu (igrani, 2012), Dom (dokumentarni, 2015) in Jaz sem Frenk (igrani, 2019). Je prejemnik nagrad zlata arena za režijo na filmskem festivalu v Puli leta 2011 in 2020 za najboljšo režijo filmov Lahko noč, gospodična oziroma Jaz sem Frenk ter več nagrad vesna na Festivalu slovenskega filma, med drugim za najboljšo režijo filma Vaje v objemu ter za najboljša dokumentarna filma Aleksandrinke in Dom leta 2011 in 2015. Leta 2013 je za svoje režijske dosežke prejel najvišje slovensko kulturno priznanje, nagrado Prešernovega sklada.