Hirayama se zdi povsem zadovoljen s preprostim življenjem čistilca stranišč v Tokiu. Živi v skromnem stanovanju, polnem starih kaset, knjig in fotografij. Njegovi dnevi potekajo v mirnem in ustaljenem ritmu: zjutraj vstane, si pristriže brke, poskrbi za svoje rastline, obleče modri kombinezon in sede v kombi. Na poti v službo posluša glasbo, med odmori fotografira drevesa, zvečer bere … Niz nepričakovanih srečanj pa postopoma razkrije več o njegovi preteklosti.

nagrade
Cannes (nagrada za najboljšega igralca, nagrada ekumenske žirije); Asia Pacific Screen Awards (nagrada za najboljši film)



iz prve roke
»Vse se je začelo s pismom. ‘Bi vas morda zanimalo posneti serijo kratkih igranih filmov v Tokiu? Vsi bi morali biti povezani z edinstvenim javnim družbenim projektom /…/, mi pa bi vam zagotovili /…/ popolno umetniško svobodo.’ Zvenelo je več kot zanimivo. Že več let sem namreč hrepenel po vrnitvi na Japonsko in doživljal sem prave napade domotožja po Tokiu. Bral sem torej naprej: téma je bila povezana z javnimi stranišči in upali so, da bom našel lik, ki bi gledalcu pomagal razumeti bistvo japonske kulture gostoljubja, v kateri imajo stranišča povsem drugačno vlogo kot v našem zahodnem pojmovanju ‘sanitarij’. Na Zahodu stranišča niso del kulture, nasprotno, so utelešenje njene odsotnosti. Na Japonskem pa gre za prava mala svetišča, prostore miru in dostojanstva. Ogledal sem si torej fotografije teh arhitekturnih čudežev in bili so mi všeč. Zares so bolj spominjali na templje kot na stranišča. Všeč mi je bila tudi ideja o njihovi povezavi z umetnostjo. /…/ Toda zakaj ne bi namesto kratkih filmov posneli celovečerca? /…/ In tako sem maja za deset dni odpotoval v Tokio. Srečal sem svojega sanjskega igralca Kojija Yakusha /…/ ter si ogledal lokacije, ki so bile vse v meni zelo ljubem okrožju Shibuya. Stranišča so bila res prečudovita. Vendar to ni bilo tisto, o čemer naj bi govoril film. Ustvariti smo morali edinstvenega oskrbnika, zares pristen, resničen lik /…/, ki bi lahko utelesil te kraje in z njimi povezane ideje: močan občutek za skupno dobro, spoštovanje do mesta in sočloveka – vse, zaradi česar je javno življenje na Japonskem tako zelo drugačno od našega. /…/ Zamislil sem si moža iz privilegiranega in premožnega okolja, ki je v nekem trenutku globoko padel. Potem pa je nekega dne, ko je bilo njegovo življenje na najnižji točki, opazoval svetlobo, ki je padala skozi listje /…/, in doživel razodetje. Japonski jezik ima za te bežne prikazni, ki se včasih pojavijo od nikoder, posebno ime: komorebi – ples listja v vetru, ki kot igra senc pada na steno pred nami. /…/ Hirayamova rutina je postala osnova za naš scenarij. Lepota takšnega vedno enakega ritma dni je v tem, da začneš opažati malenkosti, ki niso enake, ki so vsakič drugačne. Če se naučiš živeti tukaj in zdaj, ni več rutine, ampak samo neskončna veriga edinstvenih dogodkov, edinstvenih srečanj in edinstvenih trenutkov. Hirayama nas popelje v takšno kraljestvo blaženosti in zadovoljstva. /…/ Zamisel za film se je rodila v Tokiu in ne bi mogla nastati nikjer drugje. /…/ Popolne dneve smo posneli šestdeset let po tistem, ko je Ozu v Tokiu posnel svoj zadnji film Jesensko popoldne. Ni naključje, da je našemu junaku ime Hirayama. /…/ Navdihnil me je občutek, ki prežema Ozujeve filme: da je vsaka stvar in vsak človek nekaj edinstvenega, da se vsak trenutek zgodi samo enkrat in da so vsakdanje zgodbe edine večne zgodbe.«
– Wim Wenders

odmevi medijev
»Največji užitek filma se skriva v kopičenju drobnih detajlov, ljubeče opazovanih drobcev življenja, ki se sami po sebi zdijo nepomembni. Ko pa se združijo, nastane poetična, globoko ganljiva pripoved o nepričakovanem miru, harmoniji in zadovoljstvu, za dosego katerih je moral nekdo trdo delati in sprejeti težke odločitve.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Čeprav se ponaša s kopico tako zabavnih kot ganljivih prizorov, filma ne bi mogli označiti za komedijo ali dramo. /…/ Gre preprosto za očarljiv in ljubeč portret plemenitega človeka, v katerem se bežno zrcalita Jarmuschev Paterson in dokumentarec Davida Gelba Jiro Dreams of Sushi. Vsak, ki si ga bo ogledal, bo začel na svet (in javna stranišča) gledati malo drugače.«
– Nicholas Barber, The Wrap

»Popolni dnevi so film o umetnosti, ki sporoča, da v tem kaotičnem svetu naših dni ne oblikuje in osmišlja delo, temveč fizični predmeti lepote, ki jih vpletamo v svoje življenje: žepni roman, kaseta z najljubšo glasbo, skrbno negovani bonsaj, popolna fotografija. /…/ Pesem izjemne subtilnosti in lepote.«
– Alissa Wilkinson, Vox

»Film nima vznesene spiritualistične filozofije Neba nad Berlinom ali prevzemajoče poezije človeškega in kulturnega opustošenja, ki je zaznamovala Pariz, Teksas. Toda nežno in upanja polno sprejemanje vsakodnevnih blagoslovov je dovolj, da lahko Popolne dneve označimo za Wendersov najbolj svež, najbolj izpolnjujoč, najbolj ‘arthouse’ igrani celovečerec v skoraj tridesetih letih. /…/ Ta očarljivi film morda res slavi umirjeno varnost rutine, toda občasno pospeši naš srčni utrip z razburljivim ovinkom proti nepričakovanemu.«
– Guy Lodge, Variety

zanimivosti

POPOLNI DNEVI

izvirni naslov: Perfect Days
zvrst: drama
režiser: Wim Wenders
scenarij: Takuma Takasaki, Wim Wenders
igrajo: Koji Yakusho, Tokio Emoto, Arisa Nakano, Aoi Yamada, Yumi Aso, Sayuri Ishikawa, Tomokazu Miura, Min Tanaka
dolžina: 124'
lokacija: Mestni kino Domžale

POPOLNI DNEVI

Izvirni naslov: Perfect Days
Zvrst: drama
Režiser: Wim Wenders
Scenarij: Takuma Takasaki, Wim Wenders
Igrajo: Koji Yakusho, Tokio Emoto, Arisa Nakano, Aoi Yamada, Yumi Aso, Sayuri Ishikawa, Tomokazu Miura, Min Tanaka
Dolžina: 124'
Lokacija: Mestni kino Domžale
Hirayama se zdi povsem zadovoljen s preprostim življenjem čistilca stranišč v Tokiu. Živi v skromnem stanovanju, polnem starih kaset, knjig in fotografij. Njegovi dnevi potekajo v mirnem in ustaljenem ritmu: zjutraj vstane, si pristriže brke, poskrbi za svoje rastline, obleče modri kombinezon in sede v kombi. Na poti v službo posluša glasbo, med odmori fotografira drevesa, zvečer bere … Niz nepričakovanih srečanj pa postopoma razkrije več o njegovi preteklosti.

nagrade
Cannes (nagrada za najboljšega igralca, nagrada ekumenske žirije); Asia Pacific Screen Awards (nagrada za najboljši film)



iz prve roke
»Vse se je začelo s pismom. ‘Bi vas morda zanimalo posneti serijo kratkih igranih filmov v Tokiu? Vsi bi morali biti povezani z edinstvenim javnim družbenim projektom /…/, mi pa bi vam zagotovili /…/ popolno umetniško svobodo.’ Zvenelo je več kot zanimivo. Že več let sem namreč hrepenel po vrnitvi na Japonsko in doživljal sem prave napade domotožja po Tokiu. Bral sem torej naprej: téma je bila povezana z javnimi stranišči in upali so, da bom našel lik, ki bi gledalcu pomagal razumeti bistvo japonske kulture gostoljubja, v kateri imajo stranišča povsem drugačno vlogo kot v našem zahodnem pojmovanju ‘sanitarij’. Na Zahodu stranišča niso del kulture, nasprotno, so utelešenje njene odsotnosti. Na Japonskem pa gre za prava mala svetišča, prostore miru in dostojanstva. Ogledal sem si torej fotografije teh arhitekturnih čudežev in bili so mi všeč. Zares so bolj spominjali na templje kot na stranišča. Všeč mi je bila tudi ideja o njihovi povezavi z umetnostjo. /…/ Toda zakaj ne bi namesto kratkih filmov posneli celovečerca? /…/ In tako sem maja za deset dni odpotoval v Tokio. Srečal sem svojega sanjskega igralca Kojija Yakusha /…/ ter si ogledal lokacije, ki so bile vse v meni zelo ljubem okrožju Shibuya. Stranišča so bila res prečudovita. Vendar to ni bilo tisto, o čemer naj bi govoril film. Ustvariti smo morali edinstvenega oskrbnika, zares pristen, resničen lik /…/, ki bi lahko utelesil te kraje in z njimi povezane ideje: močan občutek za skupno dobro, spoštovanje do mesta in sočloveka – vse, zaradi česar je javno življenje na Japonskem tako zelo drugačno od našega. /…/ Zamislil sem si moža iz privilegiranega in premožnega okolja, ki je v nekem trenutku globoko padel. Potem pa je nekega dne, ko je bilo njegovo življenje na najnižji točki, opazoval svetlobo, ki je padala skozi listje /…/, in doživel razodetje. Japonski jezik ima za te bežne prikazni, ki se včasih pojavijo od nikoder, posebno ime: komorebi – ples listja v vetru, ki kot igra senc pada na steno pred nami. /…/ Hirayamova rutina je postala osnova za naš scenarij. Lepota takšnega vedno enakega ritma dni je v tem, da začneš opažati malenkosti, ki niso enake, ki so vsakič drugačne. Če se naučiš živeti tukaj in zdaj, ni več rutine, ampak samo neskončna veriga edinstvenih dogodkov, edinstvenih srečanj in edinstvenih trenutkov. Hirayama nas popelje v takšno kraljestvo blaženosti in zadovoljstva. /…/ Zamisel za film se je rodila v Tokiu in ne bi mogla nastati nikjer drugje. /…/ Popolne dneve smo posneli šestdeset let po tistem, ko je Ozu v Tokiu posnel svoj zadnji film Jesensko popoldne. Ni naključje, da je našemu junaku ime Hirayama. /…/ Navdihnil me je občutek, ki prežema Ozujeve filme: da je vsaka stvar in vsak človek nekaj edinstvenega, da se vsak trenutek zgodi samo enkrat in da so vsakdanje zgodbe edine večne zgodbe.«
– Wim Wenders

odmevi medijev
»Največji užitek filma se skriva v kopičenju drobnih detajlov, ljubeče opazovanih drobcev življenja, ki se sami po sebi zdijo nepomembni. Ko pa se združijo, nastane poetična, globoko ganljiva pripoved o nepričakovanem miru, harmoniji in zadovoljstvu, za dosego katerih je moral nekdo trdo delati in sprejeti težke odločitve.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Čeprav se ponaša s kopico tako zabavnih kot ganljivih prizorov, filma ne bi mogli označiti za komedijo ali dramo. /…/ Gre preprosto za očarljiv in ljubeč portret plemenitega človeka, v katerem se bežno zrcalita Jarmuschev Paterson in dokumentarec Davida Gelba Jiro Dreams of Sushi. Vsak, ki si ga bo ogledal, bo začel na svet (in javna stranišča) gledati malo drugače.«
– Nicholas Barber, The Wrap

»Popolni dnevi so film o umetnosti, ki sporoča, da v tem kaotičnem svetu naših dni ne oblikuje in osmišlja delo, temveč fizični predmeti lepote, ki jih vpletamo v svoje življenje: žepni roman, kaseta z najljubšo glasbo, skrbno negovani bonsaj, popolna fotografija. /…/ Pesem izjemne subtilnosti in lepote.«
– Alissa Wilkinson, Vox

»Film nima vznesene spiritualistične filozofije Neba nad Berlinom ali prevzemajoče poezije človeškega in kulturnega opustošenja, ki je zaznamovala Pariz, Teksas. Toda nežno in upanja polno sprejemanje vsakodnevnih blagoslovov je dovolj, da lahko Popolne dneve označimo za Wendersov najbolj svež, najbolj izpolnjujoč, najbolj ‘arthouse’ igrani celovečerec v skoraj tridesetih letih. /…/ Ta očarljivi film morda res slavi umirjeno varnost rutine, toda občasno pospeši naš srčni utrip z razburljivim ovinkom proti nepričakovanemu.«
– Guy Lodge, Variety

zanimivosti
 
April 2024
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30