Psihedelična odisejada po maroških puščavskih prostranstvih, ki je režiserju Oliverju Laxeju prinesla nagrado žirije v Cannesu.

Oče in sin prispeta na rejv globoko v gorovju južnega Maroka. Tam sta zato, da bi našla Mar, njuno hčer oziroma sestro, ki je pred meseci izginila na eni od tovrstnih zabav brez konca. Oče in sin hodita med udeleženci zabave in vsem po vrsti kažeta fotografijo izgubljenega dekleta. Ko njuno upanje začne bledeti, vseeno še naprej sledita potujoči karavani v notranjost puščave, ki bo prizorišče velike, zadnje zabave. Njuno poslanstvo se postopoma prelevi v nekaj povsem drugega od tistega, po kar sta se sprva odpravila.

"Mislim, da je film odraz moje lastne dialektike. Sem človek tradicije. Sledim Koranu. Koran me opaja. To mi omogoča duševno zdravje. Obenem pa mi je všeč tehno glasba. V filmu podajam občutljivost človeka v poslednjih dneh človeštva - skuša zaupati vase, vendar ima prevelik ego. Izhajam iz predpostavke, da smo - vsi mi - strti. Rejverji se tega zavedajo. Navsezadnje gre za skupnost pohabljenih ljudi, in ta mož, ta obstranec, bo spoznal najnižjo točko lastne notranjosti." Oliver Laxe