Nedaleč od Beograda se na nekdanjem arheološkem najdišču starodavne vinčanske civilizacije razprostira eno največjih smetišč v Evropi. V apokaliptični pokrajini, kjer oblaki strupenih plinov in orjaške jate galebov zastirajo nebo, se nenavadna skupnost zbiralcev plastenk, »stekleničarjev«, spopada z izzivi nevarnega dela in grožnjo modernizacije, zaradi katere lahko delo kmalu izgubijo. Vizualno osupljiv opazovalni dokumentarec Nemanje Vojinovića je poklon živahni, pomembni, a nevidni skupnosti. Ekološki vestern, posnet na setu nekdanje zibelke evropske neolitske civilizacije, nastavi ogledalo sodobni kulturi množične potrošnje.

nagrade
Sarajevo (nagrada za najboljši dokumentarni film), Martovski festival (nagrada za najboljši dokumentarec nad 50 minut, nagrada za najboljšo kamero); Dokudoc (nagrada za najboljši film)

»Sprva sem želel posneti poetičen in abstrakten krajinski film o trku arheoloških najdišč dveh civilizacij – starodavne iz kamene dobe in današnje, preplavljene s smetmi in plastiko, prave zrcalne podobe sodobne družbe. Ob prvem obisku odlagališča me je pokrajina dejansko šokirala: na tisoče galebov, ki letajo naokoli in iščejo hrano, težki stroji, ki tresejo zemljo, na stotine zbiralcev, ki iščejo plastične steklenice ali druge materiale za recikliranje. Uzrl sem nov svet, meni popolnoma neznan, in zazdelo se mi je, da sem vstopil v film Pobesneli Max. Nato sem spoznal to postapokaliptično krajino in skupnost stekleničarjev, delavnih ljudi, ki živijo in preživijo v skrajno krutih razmerah, vendar ostajajo neuničljivi, pristni in polni življenja. /…/ V Janiju in njegovi skupini stekleničarjev sem našel like, ki sem jih potreboval za ekološko zgodbo s človeškim obrazom: za obravnavo aktualnih tem, kot so potrošništvo, absurdnost sodobnega dela in izkoriščanje. Odločil sem se slediti zbiralcem plastičnih steklenic, saj je plastika eden večjih problemov današnjega časa, prihajajoča katastrofa, ki preplavlja naša mesta, oceane in vodne poti, za katero nimamo dolgoročne rešitve.« Nemanja Vojinović

»Vojinović skozi različne letne čase upodablja to postapokaliptično scenografijo s slikarsko pretanjenostjo, ki ujame vso njeno veličastno tujost in nepričakovano vizualno poetiko. Ko natrgani plastični trakovi plapolajo v poletnem vetriču, je ta kraj videti kot nadrealna znanstvenofantastična umetniška instalacija. Ko pozimi zapade sneg, se peklenska gora smrdljivih smeti prelevi v umetno narejeno alpsko pravljico. Še en močan motiv so vrtinčaste množice galebov, ki pogosto zapolnijo ves kader s svojimi kriki in strmoglavljenji ter nas občasno neizogibno spomnijo na Hitchcockove Ptiče (1963). Tu so grozote, že res, a tudi nezemeljska lepota.« Stephen Dalton, The Film Verdict