Mašhad, duhovna prestolnica Irana. Po mračnih stranskih ulicah se na motorju vozi moški in išče prostitutke. Zvabi jih k sebi domov, zadavi z njihovo naglavno ruto, nato pa medije obvesti, kam je odvrgel truplo. Said Hanei, zgleden državljan in vzoren družinski oče, verjame, da z uboji »moralno pokvarjenih žensk« le izpolnjuje svojo versko dolžnost in čisti ulice »svetega mesta«. Medtem ko število žrtev narašča, v Mašhad pripotuje novinarka Rahimi, da bi raziskala, zakaj policiji še ni uspelo prijeti zločinca …

nagrade
Cannes (nagrada za najboljšo igralko); enajst nagrad robert Danske filmske akademije, vključno za najboljši film; nagrada bodil Danske zveze filmskih kritikov za najboljši scenarij; štiri nominacije za evropsko filmsko nagrado, vključno za najboljši film; Stockholm (nagrada za najboljši film in najboljšega igralca); Fantastic Fest (nagrada za najboljšo režijo); Seville (nagrada za najboljšo igralko); danski kandidat za oskarja


iz prve roke
»Na začetku leta 2000, ko je Said Hanei v svetem mestu Mašhad napadal ulične prostitutke, sem še vedno živel v Iranu. Preden so ga ujeli in mu sodili, mu je uspelo ubiti šestnajst žensk. Zgodba je pritegnila mojo pozornost med sojenjem. Človeka, ki je ubil šestnajst ljudi, bi v normalnem svetu nedvomno imeli za krivega, toda v Iranu je bilo drugače: del javnosti in konservativni mediji so Haneija začeli slaviti kot junaka. Verjeli so, da je z ubojem teh ‘nečistih’ žensk le opravljal svojo versko dolžnost. /…/
Moj namen ni bil posneti zgodbe o serijskem morilcu, pač pa film o družbi, ki ustvarja serijske morilce. Sveti pajek govori o globoko zakoreninjeni mizoginiji v iranski družbi, ki ni specifično verska ali politična, ampak kulturna. Mizoginija se prek navad ljudi širi v vseh družbenih razredih. V Iranu vlada tradicija sovraštva do žensk, kar pogosto privede do strašnih tragedij. To se na najbolj grozovit način pokaže v zgodbi Saida Haneija. /…/
Ogledal sem si dokumentarec Va ankaboot amad [V pajkovi mreži] Maziarja Baharija, ki je nastal po Haneijevem obešenju leta 2002 /…/, in ugotovil sem, da na čuden način sočustvujem z morilcem. Pričakoval sem nekakšnega Buffala Billa [iz filma Ko jagenjčki obmolknejo], toda Said /…/ je deloval naivno in nedolžno. Ker ni bil vajen medijev, je pred kamero govoril stvari, ki so bile v nasprotju z njegovimi interesi. Videti je bil zadovoljen in pomirjen s svojimi zločini. Ni bil tip manipulatorja; izžareval je nekakšno iskrenost. To seveda ne pomeni, da mi je bil všeč ali da sem odobraval njegova dejanja, toda njegova zgodba in lik sta bila bolj zapletena, kot sem si predstavljal. /…/
Said Hanei je hkrati žrtev in zločinec. Kot vojak med iransko-iraško vojno je mladost žrtvoval za domovino v upanju, da jo bo izboljšal in osmislil lastno življenje. Potem pa je ugotovil, da ga družba ne potrebuje in da so bile njegove žrtve zaman. Kljub veri v Boga je živel v bivanjski praznini. Hodil je v mošejo in jokal v božji hiši, nato pa našel novo poslanstvo: izpolniti Alahovo voljo. /…/
Želel sem nastaviti ogledalo iranski družbi, in čeprav je ogledalo morda umazano in razbito, ujame odsev tamkajšnjega življenja. Film je ravno toliko politični manifest kot širši pogled na družbo. Iranske družbe ne štejem za sprevrženo, menim pa, da je izkrivljen tamkajšnji pogled na resničnost, zlasti glede upodabljanja ženskih teles v filmu. Ženskam so vzeli človeškost in jih zreducirali na bitja brez osebnosti, z obrazi, zavitimi v blago. /…/
Haneijeve žrtve niso bile anonimne prostitutke, ampak posameznice z osebnostjo, zato upam, da jim bomo lahko povrnili nekaj ukradenega dostojanstva in človečnosti. Iz njih nismo hoteli narediti svetnic ali nesrečnih žrtev, obravnavati smo jih želeli kot celostna človeška bitja. /…/
Filma nismo zasnovali kot politične kampanje proti iranski vladi. Ne gre za še eno kritiko skorumpirane družbe na Bližnjem vzhodu. Dehumanizacija skupin ljudi, zlasti žensk, ni značilna samo za Iran, ampak jo je mogoče v različnih oblikah najti na vseh koncih sveta. /…/
Ni treba kopati zelo globoko, da bi odkrili temne plati iranske družbe. Obožujem žanr filma noir in iz njegovih znanih sestavin sem želel ustvariti nekakšen perzijski noir. Vse tiste izgubljene duše, razbite sanje in kraji pogube, ki so se pojavili v povojnem ameriškem filmu, so del vsakdanje pokrajine večine iranskih mest. Toda želel sem najti jezik in ikonografijo, ki bi izhajala iz samega kraja dogajanja, v tem primeru Mašhada, in ne iz filmov Humphreyja Bogarta, Kitajske četrti Romana Polanskega ali Fincherjevega Zodiaka.« Ali Abbasi

portret avtorja
Ali Abbasi se je rodil leta 1981 v Iranu, se po študiju v Teheranu preselil v Stockholm, kjer je diplomiral iz arhitekture, nato pa končal še študij režije na Danski nacionalni filmski šoli. Leta 2016 je na Berlinalu predstavil svoj celovečerni prvenec Shelley, dve leti pozneje pa je za Mejo (Gräns) prejel glavno nagrado v sekciji Posebni pogled v Cannesu; film smo si slovenski gledalci lahko ogledali na Ljubljanskem filmskem festivalu. Lani se je v glavni tekmovalni spored festivala v Cannesu uvrstil s tretjim celovečercem Sveti pajek, ki je Zar Amir Ebrahimi prinesel tamkajšnjo nagrado za najboljšo igralko.

odmevi medijev
»Ali Abbasi je najbolj znan po skrajno nenavadnem filmu Meja, mešanici telesne grozljivke, romance in detektivke, ki je prejela nominacijo za oskarja, toda še bolj znan bo postal, ko bomo dojeli šokantni naboj in družbeno vrednost pričujočega filma. Sveti pajek je izjemno prepričljiv, mojstrsko zgrajen in povsem namerno zastrašujoč. /…/ Abbasijevo sporočilo bi bilo težko bolj jasno in njegov hladnokrvni zaključek vas bo zmrazil do kosti.« Tim Robey, The Telegraph

»Sveti pajek splete temno, temno mrežo. /…/ Gre za mračno prevzemajoč film, ki spolno politiko in religijo preplete z zgodbo o serijskem morilcu prostitutk. Ljubitelji surovih kriminalnih dram – morda tisti, ki so se navduševali nad Ugrabljenimi (Prisoners) Denisa Villeneuva – bodo uročeni. Pozni izlet v versko politiko prilije olje na ogenj in film spremeni v nekaj še srhljivejšega, če je to sploh mogoče. V Iranu rojeni in na Danskem živeči Ali Abbasi je ubral povsem drugačen pristop kot v svojem kritiško hvaljenem filmu Meja, rezultat pa je nedvomno navdušujoč. /…/ Čeprav si drzne brkljati po duhovni prestolnici Irana /…/, to ni napad na iransko vlado, pač pa kriminalni triler, ki pokaže, v kakšne skrajnosti se lahko sprevrže fundamentalistična morala in kako banalen je v resnici obraz zla.« Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Sveti pajek s pomočjo zapletov in konvencij žanrskega oziroma eksploatacijskega filma razkriva družbo, ki živi svoja lastna protislovja. Obvezen ogled!« Jean-François Rauger, Le Monde

»To je Iranski psiho, ravno tako kulturno specifičen kot ameriški ustreznik Breta Eastona Ellisa.« John Bleasdale, Sight & Sound

»Gre za izjemno eleganten in primerno vznemirjujoč film; z umori, ob katerih se vam obrne želodec, ter hitro tempiranim prvim delom, ki spominja na Zodiak Davida Fincherja.« Kevin Maher, The Times

»Ekscesi in nasilje tega mračnega, besnega, namenoma šokantnega trilerja so tudi ekscesi in nasilje bolne družbe, v kateri vladajo fundamentalizem, mizoginija in travestija pravice; družbe, ki je ni še noben film tako nazorno razgalil. Srh vzbujajoče.« Nicolas Schaller, L’Obs

»[Sveti pajek] vzame dobro utečeni žanr in ga obrne na glavo, pri čemer poskrbi za več presenečenj, kot smo pričakovali, hkrati pa prinaša jasno in glasno sporočilo o zaskrbljujočem stanju v Iranu. Film, katerega pristop je daleč od prefinjenega, je ravno toliko privlačen kot odbijajoč in ne vedno primeren za občutljive.« Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

zanimivosti
Kmalu po tistem, ko je Zar Amir Ebrahimi v Cannesu prejela nagrado za najboljšo igralko, je Iransko ministrstvo za kulturo in islamske vrednote potezo festivala obsodilo za »žaljivo in politično motivirano«. Film so označili za »odvratnega« ter ga primerjali z Rushdiejevimi Satanskimi stihi.

SVETI PAJEK

izvirni naslov: Holy Spider
zvrst: kriminalna drama
režiser: Ali Abbasi
scenarij: Ali Abbasi, Afshin Kamran Bahrami
igrajo: Zar Amir Ebrahimi, Mehdi Bajestani, Arash Ashtiani, Forouzan Jamshidnejad, Alice Rahimi, Sara Fazilat, Sina Parvaneh, Sara Fazilat, Nima Akbarpour, Mesbah Taleb
dolžina: 118'
lokacija: Mestni kino Domžale

SVETI PAJEK

Izvirni naslov: Holy Spider
Zvrst: kriminalna drama
Režiser: Ali Abbasi
Scenarij: Ali Abbasi, Afshin Kamran Bahrami
Igrajo: Zar Amir Ebrahimi, Mehdi Bajestani, Arash Ashtiani, Forouzan Jamshidnejad, Alice Rahimi, Sara Fazilat, Sina Parvaneh, Sara Fazilat, Nima Akbarpour, Mesbah Taleb
Dolžina: 118'
Lokacija: Mestni kino Domžale
Mašhad, duhovna prestolnica Irana. Po mračnih stranskih ulicah se na motorju vozi moški in išče prostitutke. Zvabi jih k sebi domov, zadavi z njihovo naglavno ruto, nato pa medije obvesti, kam je odvrgel truplo. Said Hanei, zgleden državljan in vzoren družinski oče, verjame, da z uboji »moralno pokvarjenih žensk« le izpolnjuje svojo versko dolžnost in čisti ulice »svetega mesta«. Medtem ko število žrtev narašča, v Mašhad pripotuje novinarka Rahimi, da bi raziskala, zakaj policiji še ni uspelo prijeti zločinca …

nagrade
Cannes (nagrada za najboljšo igralko); enajst nagrad robert Danske filmske akademije, vključno za najboljši film; nagrada bodil Danske zveze filmskih kritikov za najboljši scenarij; štiri nominacije za evropsko filmsko nagrado, vključno za najboljši film; Stockholm (nagrada za najboljši film in najboljšega igralca); Fantastic Fest (nagrada za najboljšo režijo); Seville (nagrada za najboljšo igralko); danski kandidat za oskarja


iz prve roke
»Na začetku leta 2000, ko je Said Hanei v svetem mestu Mašhad napadal ulične prostitutke, sem še vedno živel v Iranu. Preden so ga ujeli in mu sodili, mu je uspelo ubiti šestnajst žensk. Zgodba je pritegnila mojo pozornost med sojenjem. Človeka, ki je ubil šestnajst ljudi, bi v normalnem svetu nedvomno imeli za krivega, toda v Iranu je bilo drugače: del javnosti in konservativni mediji so Haneija začeli slaviti kot junaka. Verjeli so, da je z ubojem teh ‘nečistih’ žensk le opravljal svojo versko dolžnost. /…/
Moj namen ni bil posneti zgodbe o serijskem morilcu, pač pa film o družbi, ki ustvarja serijske morilce. Sveti pajek govori o globoko zakoreninjeni mizoginiji v iranski družbi, ki ni specifično verska ali politična, ampak kulturna. Mizoginija se prek navad ljudi širi v vseh družbenih razredih. V Iranu vlada tradicija sovraštva do žensk, kar pogosto privede do strašnih tragedij. To se na najbolj grozovit način pokaže v zgodbi Saida Haneija. /…/
Ogledal sem si dokumentarec Va ankaboot amad [V pajkovi mreži] Maziarja Baharija, ki je nastal po Haneijevem obešenju leta 2002 /…/, in ugotovil sem, da na čuden način sočustvujem z morilcem. Pričakoval sem nekakšnega Buffala Billa [iz filma Ko jagenjčki obmolknejo], toda Said /…/ je deloval naivno in nedolžno. Ker ni bil vajen medijev, je pred kamero govoril stvari, ki so bile v nasprotju z njegovimi interesi. Videti je bil zadovoljen in pomirjen s svojimi zločini. Ni bil tip manipulatorja; izžareval je nekakšno iskrenost. To seveda ne pomeni, da mi je bil všeč ali da sem odobraval njegova dejanja, toda njegova zgodba in lik sta bila bolj zapletena, kot sem si predstavljal. /…/
Said Hanei je hkrati žrtev in zločinec. Kot vojak med iransko-iraško vojno je mladost žrtvoval za domovino v upanju, da jo bo izboljšal in osmislil lastno življenje. Potem pa je ugotovil, da ga družba ne potrebuje in da so bile njegove žrtve zaman. Kljub veri v Boga je živel v bivanjski praznini. Hodil je v mošejo in jokal v božji hiši, nato pa našel novo poslanstvo: izpolniti Alahovo voljo. /…/
Želel sem nastaviti ogledalo iranski družbi, in čeprav je ogledalo morda umazano in razbito, ujame odsev tamkajšnjega življenja. Film je ravno toliko politični manifest kot širši pogled na družbo. Iranske družbe ne štejem za sprevrženo, menim pa, da je izkrivljen tamkajšnji pogled na resničnost, zlasti glede upodabljanja ženskih teles v filmu. Ženskam so vzeli človeškost in jih zreducirali na bitja brez osebnosti, z obrazi, zavitimi v blago. /…/
Haneijeve žrtve niso bile anonimne prostitutke, ampak posameznice z osebnostjo, zato upam, da jim bomo lahko povrnili nekaj ukradenega dostojanstva in človečnosti. Iz njih nismo hoteli narediti svetnic ali nesrečnih žrtev, obravnavati smo jih želeli kot celostna človeška bitja. /…/
Filma nismo zasnovali kot politične kampanje proti iranski vladi. Ne gre za še eno kritiko skorumpirane družbe na Bližnjem vzhodu. Dehumanizacija skupin ljudi, zlasti žensk, ni značilna samo za Iran, ampak jo je mogoče v različnih oblikah najti na vseh koncih sveta. /…/
Ni treba kopati zelo globoko, da bi odkrili temne plati iranske družbe. Obožujem žanr filma noir in iz njegovih znanih sestavin sem želel ustvariti nekakšen perzijski noir. Vse tiste izgubljene duše, razbite sanje in kraji pogube, ki so se pojavili v povojnem ameriškem filmu, so del vsakdanje pokrajine večine iranskih mest. Toda želel sem najti jezik in ikonografijo, ki bi izhajala iz samega kraja dogajanja, v tem primeru Mašhada, in ne iz filmov Humphreyja Bogarta, Kitajske četrti Romana Polanskega ali Fincherjevega Zodiaka.« Ali Abbasi

portret avtorja
Ali Abbasi se je rodil leta 1981 v Iranu, se po študiju v Teheranu preselil v Stockholm, kjer je diplomiral iz arhitekture, nato pa končal še študij režije na Danski nacionalni filmski šoli. Leta 2016 je na Berlinalu predstavil svoj celovečerni prvenec Shelley, dve leti pozneje pa je za Mejo (Gräns) prejel glavno nagrado v sekciji Posebni pogled v Cannesu; film smo si slovenski gledalci lahko ogledali na Ljubljanskem filmskem festivalu. Lani se je v glavni tekmovalni spored festivala v Cannesu uvrstil s tretjim celovečercem Sveti pajek, ki je Zar Amir Ebrahimi prinesel tamkajšnjo nagrado za najboljšo igralko.

odmevi medijev
»Ali Abbasi je najbolj znan po skrajno nenavadnem filmu Meja, mešanici telesne grozljivke, romance in detektivke, ki je prejela nominacijo za oskarja, toda še bolj znan bo postal, ko bomo dojeli šokantni naboj in družbeno vrednost pričujočega filma. Sveti pajek je izjemno prepričljiv, mojstrsko zgrajen in povsem namerno zastrašujoč. /…/ Abbasijevo sporočilo bi bilo težko bolj jasno in njegov hladnokrvni zaključek vas bo zmrazil do kosti.« Tim Robey, The Telegraph

»Sveti pajek splete temno, temno mrežo. /…/ Gre za mračno prevzemajoč film, ki spolno politiko in religijo preplete z zgodbo o serijskem morilcu prostitutk. Ljubitelji surovih kriminalnih dram – morda tisti, ki so se navduševali nad Ugrabljenimi (Prisoners) Denisa Villeneuva – bodo uročeni. Pozni izlet v versko politiko prilije olje na ogenj in film spremeni v nekaj še srhljivejšega, če je to sploh mogoče. V Iranu rojeni in na Danskem živeči Ali Abbasi je ubral povsem drugačen pristop kot v svojem kritiško hvaljenem filmu Meja, rezultat pa je nedvomno navdušujoč. /…/ Čeprav si drzne brkljati po duhovni prestolnici Irana /…/, to ni napad na iransko vlado, pač pa kriminalni triler, ki pokaže, v kakšne skrajnosti se lahko sprevrže fundamentalistična morala in kako banalen je v resnici obraz zla.« Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Sveti pajek s pomočjo zapletov in konvencij žanrskega oziroma eksploatacijskega filma razkriva družbo, ki živi svoja lastna protislovja. Obvezen ogled!« Jean-François Rauger, Le Monde

»To je Iranski psiho, ravno tako kulturno specifičen kot ameriški ustreznik Breta Eastona Ellisa.« John Bleasdale, Sight & Sound

»Gre za izjemno eleganten in primerno vznemirjujoč film; z umori, ob katerih se vam obrne želodec, ter hitro tempiranim prvim delom, ki spominja na Zodiak Davida Fincherja.« Kevin Maher, The Times

»Ekscesi in nasilje tega mračnega, besnega, namenoma šokantnega trilerja so tudi ekscesi in nasilje bolne družbe, v kateri vladajo fundamentalizem, mizoginija in travestija pravice; družbe, ki je ni še noben film tako nazorno razgalil. Srh vzbujajoče.« Nicolas Schaller, L’Obs

»[Sveti pajek] vzame dobro utečeni žanr in ga obrne na glavo, pri čemer poskrbi za več presenečenj, kot smo pričakovali, hkrati pa prinaša jasno in glasno sporočilo o zaskrbljujočem stanju v Iranu. Film, katerega pristop je daleč od prefinjenega, je ravno toliko privlačen kot odbijajoč in ne vedno primeren za občutljive.« Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

zanimivosti
Kmalu po tistem, ko je Zar Amir Ebrahimi v Cannesu prejela nagrado za najboljšo igralko, je Iransko ministrstvo za kulturo in islamske vrednote potezo festivala obsodilo za »žaljivo in politično motivirano«. Film so označili za »odvratnega« ter ga primerjali z Rushdiejevimi Satanskimi stihi.
 
April 2024
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30