Tokratna razstava bo obiskovalcem poleg slik mojstra portretista Tadeja Žugmana postregla še z mnogimi vprašanji, na katera mogoče odgovoriva na pogovoru z avtorjem. Portret je od nekdaj zahteven slikarski ali kiparski izdelek, ki ni odvisen samo od obvladovanja veščine, temveč predvsem od razlogov za njegov nastanek in alikvotov, ki jih avtor vgradi v sicer hiperprepričljivo podobo.
V času, ko sta fotografija in gibljive podobe postale obvezni del vsakdana, tako rekoč kar naprej, se nam oba medija vsiljujeta in ju zato tudi izjemno veliko uporabljamo, ne da bi vedeli, kaj vse nam podobe na malih ekranih sugerirajo in kaj pomenijo. Prav tu – pa v primeru portretista poseže intuicija, branje izven besedila ter govorica simbolov in telesa.
Še vedno v patriarhalnem sestavu različnih višin, kot s kakšne arhaične fotografije znanega fotografa, pozirata mama & oče, ampak tik pod sredino formata, sta v velikem zaupanju povezana z desno in levo roko. Poglejte mamine oči in zabrisalo vas bo v skrivnostne poglede polne modrosti in miru, ki jih vidimo na portretih in zlasti avtoportretih najslavnejših slikarjev.
V portretu Staneta Jagodiča lahko še vedno vidite njegov prediren, nemiren pogled, da ne komentiram trikotnika, ki ga kot amulet sestavita njegovi roki ali pa sestri, ki prav v obliki ust dokazujeta, da sta iz istega gnezda…
Seveda živimo v času, ko fotoaparati vseh vrst zabeležijo vse in to milijonkrat če je treba, zakaj torej torej klasičen naslikan portret? Je skrivnost v naročniku/portretirancu, ali slikarju, »ki zna«?
Kaj nam pa govori tihožitje s popito kavo in našloga kavna usedlina na steni skodele, kamor avtor skrije svojo firmo?
Na taka in podobna vprašanja bova skušala na odprtju najti prave besede, vas pa vabiva, da si na podobna vprašanja odgovorite sami, med obiskom razstave!
Naj Vam bo v užitek! Prijazno vabljeni!
Jurij Smole, akademski kipar