Ana Frank je leta 1933 s starši iz Frankfurta emigrirala v Amsterdam. Ko je nemški Wehrmacht leta 1940 okupiral Nizozemsko, se je družina skupaj s štirimi drugimi skrila v poslopje podjetja Otta Franka. V tem času je trinajstletna Ana svoje občutke in misli zaupala dnevniku, v katerega je zapisovala vsakdanje življenje v skrivališču in strah pred tem, da bi jih odkrili. Dnevnik se je končal 1. avgusta 1944: tri dni za tem so bili judovski prebivalci hiše ovadeni, družina Frank pa deportirana v Auschwitz. Ana Frank in njena sestra Margot sta umrli v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, njuna mati Edith pa v Auschwitzu. Otto Frank je bil edini preživeli. Po vojni je prejel hčerkin dnevnik in leta 1947 prvič objavil odlomke iz njega. Anino izpoved moramo vedno znova slišati, saj se samo tako morda zgodovina ne bo več ponavljala v najbolj strašni podobi.

»Hudo mi je, ko pomislim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, moji sošolci in sošolke, zdaj izročeni na milost in nemilost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo. Zakaj? Ker smo drugačni? Pa smo res drugačni? Saj smo vsi ljudje. Ljudje, ki čutimo bolečino, strah, ljubezen … Ne razumem, res ne razumem. Kaj se je zgodilo z ljudmi?!« Ana Frank, Dnevnik Ane Frank

»Dnevnik Ane Frank je vivisekcija človeških odnosov v posebnih okoliščinah. Je pa tudi vivisekcija odraščanja. Rojstvo ljubezni. Pravzaprav je to zgodba o Romeu in Juliji v času holokavsta in evropske apokalipse. Zgodba o tem, kako želi ljubezen premagati smrt. Je pa tudi zgodba o razočaranju. O strahu. Zgodba o prihodnosti, ki je bila ukradena milijonom ljudem.« Vinko Möderndorfer, režiser