Za Mojco Zlokarnik bi veljalo reklo: »V barvo si prišla in tam ostaneš!« Njeni poizkusi v barvah so jo namreč določili: izšla je iz ploskovitosti, ki jo nudita platno in format, in preko barvnih polj ortogonalnih oblik pristala v tridimenzionalnosti in transparencah. Zraven se je zgodilo tudi ustvarjanje papirja, ki nepovratno vpliva na njen grafični opus in našo razstavo.

Mojca se loteva likovnosti pri izvoru: pri likovnih prvinah in materialih, ki jih nosijo ali z njimi na druge načine sodelujejo. Njene prepoznavne slike delujejo kot barvne črtne kode, ki zaradi simultanega kontrasta pogosto nenavadno zaživijo v svojih strogih potezah.

Tokrat bomo imeli na ogled izjemno predmetnost, v kateri žarijo barve. Prav njeno raziskovanje papirja in posledično vezave tega v knjige in knjigam podobne objekte bo rumeno-vijolično-rdeča nit te razstave barv. Debeline papirjev, ki so posledica izvornega materiala zanje, so Mojci narekovale oblike, opremljene z žarečimi barvami, prepogibi, reliefnim tiskom in Braillovo pisavo, ki na perforiran način dopolnjuje vsebino.

Prepoznaven motiv, odtisnjen na papirnih trakovih, sta roki razločnih barv z vzorci ali brez, ki na izjemno fin način govorita zgodbe o različnosti, prisotnosti in dotikanju, vse to pa poveže papirnat trak izjemno tankega, kot koprena narejenega papirja.

Kot deklarativno pravi sama: »Pomembni sta vizualna tišina in napetost, ko so stvari postavljene v tako natančne soodnose, da bi se s spremembo enega elementa porušila celota. Ni poljudnosti. Je konciznost. Moje knjige s svojo vizualnostjo poudarijo odsotnost besed in narativnega. Večinoma niso namenjene listanju. So tam. Odprte, razprte in krilijo z neko barvo ali občutjem in vizualno pripovedujejo. Beremo barve in gledamo besede, čeprav ne razumemo njihovega pomena in jih doživljamo le kot vizualne senzacije.« 

Razstava njenih del bo torej vizualni praznik, kopel barv in občutij, ki jih ne kaže zamuditi.

Prijazno vabljeni!

Jurij Smole, akad. kipar