Občutek doma je verjetno neprimerljiv fenomen iz katerega vsi črpamo... Seveda nudi paleta z domačimi barvami raznolikost občutkov, od tistih najlepših, nepozabnih, nenadomestljivih, do tistih drugih bolj osenčenih. Je drevo lahko doma tam, kjer ne more rasti, ali je doma tam, kjer je dovolj sonca in vlage zanj? Ali lahko ima umetnik rad deželo, kjer ne more ali celo ne sme delati?

Mačehovstvo morda res jača in umetnik raste in postaja z vsemi zavrnitvami in porazi bolj trden in zvest služabnik umetnosti, a vseeno... Saj veste, včasih sta domača zofa, domača hrana, tista, ki božata… In vsi nekje hrepenimo tudi po tej domačnosti, toplini in božanju, po domači glasbi...

Ups ...tukaj se pa malo zatakne... Če bi anketirali obiskovalce abonmajev naših "elitnih glasbenih ustanov”, katerih poslanstvo je tudi promocija slovenske sodobne glasbene ustvarjalnosti, bi dobili verjetno kar nekaj pikrih odgovorov. Sicer pa je marsikomu tudi znano obiskovanje koncertov po prvi točki, ki je bila še v moji mladosti ponavadi rezervirana za domačo noviteto.

Odgovor, zakaj je temu tako, oz. zakaj se občinstvo "boji” novitet, je bolj kompleksne narave, kljub temu lahko rečem, da v Domžalah ne bo tako.

Ljudsko in narodno bo nekako rdeča nit oz. "tampon cona”, ki nas bo vodila skozi novitete in sodobno na tem koncertu. Skoraj homeopatsko v malih dozah, kot obliž na rane, ki so jih med drugim povzročile  nečutno programiranje in globalno nepoznavanje govorice klasične glasbe.
Mislim, da bi redko kdo od nas lahko užival v gledališki ali filmski predstavi, po možnosti še monodrami, v nekem eksotičnem jeziku, brez podnapisov... Tako je v večji meri tudi z "razumevanjem” sodobne ali klasične glasbe nasploh...

Pri nas bo letos drugače... Dvomim, da bi si kakšen glasbeno neizobražen abonent zaželel slišati kakšne skladbe denimo sodobnega mojstra Luciana Beria?!  Pa vendar mislim, da bo letos pri nas "zmehčan” marsikateri predsodek...