Za angleškega dramatika Duncana Macmillana je značilen neobremenjen, na videz preprost realističen slog, ki v gledališču pogoste teme, kot so družina in odnosi, vzgoja in izobraževanje in osebnostne motnje, predstavi kompleksno, brez šolskega psihologiziranja in enoznačnih rešitev, ki bi like in situacije poenostavljali v znane šablone. Emma je igralka in odvisnica. Zaradi dela se mora razcepljati v različne osebnosti, zato se med rehabilitacijo le težko sooča sama s sabo. Ali zunaj vseh odrskih različic sploh obstaja? Prvi poskus zdravljenja na kliniki za odvajanje ji spodleti. Macmillan Emmino odvisnost od opojnih substanc gledališko izjemno učinkovito sopostavi z igralsko odvisnostjo od pozornosti, nastopanja pred občinstvom, s prizadevanjem za uspeh in slavo, bolečo nezmožnostjo neigranja, obenem pa ne nakaže lahkega izhoda. Prvi korak je, da si Emma prizna, da ima težave. Če hoče še kdaj delati kot igralka, se mora znova sestaviti.

»Macmillan celotno besedilo zgradi na preigravanju med gledališčem in življenjem, resnico in lažjo ter z mojstrsko spisanimi dialogi stalno spodmika tla navidezno oprijemljivim dejstvom. [...] S postavitvijo besedila v ospredje in vključitvijo nadrealističnih elementov v prostor Pograjc ustvari svet, ki je hkrati znan in nenavaden, ter vabi k preizpraševanju meja med resničnim in namišljenim. V ospredju tega prepletanja je obširna igralska zasedba […] z Janjo Majzelj na čelu v vlogi Emme. Ta kot osrednja nosilka dramskega dejanja z avtentičnostjo in ranljivostjo zajame zapletena čustva protagonistke, hkrati ji dodaja ravno pravšnjo mero cinizma, da vprašanja resničnosti njenega nastopa ostajajo odprta. Preostala igralska zasedba okoli nje z dovršenim niansiranjem svojih interpretacij vnaša globino in večplastnost v Emmino zgodbo, pri čemer uspešno plujejo med vzpostavljanjem lastnih dramskih likov in izpostavljanjem protagonistkinega dušnega stanja.« Benjamin Zajc, Delo