Ona je Avstrijka, on Švicar; ona je pesnica, on dramatik; ona brezkompromisna, toda ranljiva; on drzen, a nekoliko konservativen. Ko se Ingeborg Bachmann in Max Frisch poleti leta 1958 prvič srečata v Parizu, sta oba že mednarodni zvezdi literarnega sveta. Naslednja štiri leta preživita v strastnem, a odprtem razmerju med njegovim rojstnim Zürichom in njenim ljubljenim Rimom. Toda harmonijo vse bolj načenjajo poklicna in osebna trenja … Film o burnem razmerju med Ingeborg Bachmann, eno največjih nemško pišočih pesnic 20. stoletja, in slavnim dramatikom Maxom Frischem; zgodba o ženski in njeni neustavljivi želji po svobodi – tako v karieri kot v ljubezni.

»Ingeborg Bachmann je že dolgo ena mojih najljubših avtoric. V mladosti sem tudi sama pisala pesmi, vendar jih nisem nikomur pokazala in sem pisanje kmalu opustila. Pozneje sem se v svojih filmih pogosto sklicevala nanjo, veliko preden sem zaslutila, da bom njeno življenje in delo kdaj obravnavala na tako neposreden način. /…/ Tako vsestransko, zapleteno, celo skrivnostno žensko in umetnico je seveda zelo težko ujeti v film. Zato sem se omejila na šest let njenega življenja. Štiri leta, ki jih je preživela z Maxom Frischem, in dve leti po tem – ko je trpela zaradi ločitve in se je lahko za kratek čas ‘pozdravila’ le s potovanjem v puščavo z mlajšim moškim. Njeno razmerje z Maxom Frischem je bilo po mojem mnenju poskus, da bi živela hkrati vezano in svobodno. Bila je samozavestna ženska, ki se je zelo dobro zavedala svoje vrednosti, vedela pa je tudi, da se je bilo ženskam v petdesetih in šestdesetih letih težko uveljavljati ali sploh doseči, da bi jih opazili. Ingeborg Bachmann so priznavali in spoštovali mnogi, vključno s pisateljskimi kolegi, in na začetku je verjela, da je Max Frisch dovolj močan, da jo bo sprejel skupaj z njenimi ‘temnimi trenutki’. Dva pisatelja: ali lahko sodelujeta in si pomagata – ali pa se kljub dobrim namenom ne moreta izogniti tekmovalnosti? Skušala sem povezati dve pripovedni niti: življenje, vezano na moškega, ter svobodno, neodvisno življenje. Dve različni življenjski poti, ki se prepletata.«

– Margarethe von Trotta

»Ingeborg Bachmann je po mojem mnenju ena največjih pesnic vseh časov. Njeno delo sem seveda poznala že prej, o njenem zasebnem življenju pa poleg korespondence s Paulom Celanom nisem vedela ničesar. Grozljivo je bilo izvedeti, koliko je pretrpela, da bi našla svobodo, in kako je bila poteptana njena vera v ljubezen. /…/ Z Margarethe sva dve ženski, ki se naju dotaknejo iste stvari, in čeprav pripadava različnima generacijama, sva se med delom odlično ujeli. Bilo je zelo razburljivo in izpolnjujoče. Zanimivo je bilo ugotavljati, kako določene teme ostajajo aktualne, zlasti tiste, povezane z vprašanjem ženskega osvobajanja. In z navdušenjem sem opazovala, kako znamo ženske stopiti skupaj; vse prepogosto namreč pozabljamo, da nismo same. To je bilo zame pravo darilo. Vse pri tem projektu je bilo darilo!«

– Vicky Krieps

Margarethe von Trotta (1942, Berlin) velja za eno ključnih predstavnic t. i. novega nemškega filma in eno vodilnih feminističnih režiserk. V zgodnjih šestdesetih letih se je iz Pariza, kjer je odkrila francoski novi val in Ingmarja Bergmana, vrnila v Nemčijo ter se uveljavila kot igralka v filmih Rainerja Wernerja Fassbinderja in Herberta Achternbuscha. S tedanjim možem Volkerjem Schlöndorffom je sodelovala pri pisanju scenarijev za njegove filme ter skupaj z njim režirala priredbo romana Heinricha Bölla Izgubljena čast Katarine Blum (Die verlorene Ehre der Katharina Blum, 1975). Leta 1978 je posnela prvi samostojni celovečerec Drugo prebujenje Christe Klages (Das Zweite Erwachen der Christa Klages), ki so mu med drugimi sledili: Svinčeni časi (Die Bleierne Zeit, 1981; zlati lev v Benetkah), Rosa Luxemburg (1986; deljena nagrada za najboljšo igralko v Cannesu), Ženske z Rosenstrasse (Rosenstrasse, 2003; nagrada za najboljšo igralko v Benetkah) in Vision – Aus dem Leben der Hildegard von Bingen (2009). V Kinodvoru smo si lahko ogledali njen film Hannah Arendt (2012), v katerem je naslovno filozofinjo in politično teoretičarko odigrala Barbara Sukowa. Leta 2022 je Margarethe von Trotta prejela častno nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo.

»Ime Ingeborg Bachmann morda ni znano mnogim zunaj nemško govorečega sveta, toda veteranska režiserka Margarethe von Trotta prikaže pesničine /…/ življenjske, ljubezenske in umetniške preizkušnje na tako prepričljivo intimen način, da je vseeno, ali smo že slišali zanjo ali ne. Pomembno je le, da jo takoj prepoznamo kot žensko izjemnih talentov, briljantno žensko, ki pod vplivom gospodovalnega moškega očitno sodeluje pri lastnem uničenju. Z drugimi besedami: ena najstarejših zgodb na svetu, ki jo k življenju obudita energični nastop Vicky Krieps in ekstravagantna, operatična in ravno tako energična režija Margarethe von Trotta. /…/ Režiserki pri osemdesetih ne manjka drznosti.«

– Stephanie Bunbury, Deadline

»Margarethe von Trotta se vrača k dramaturškemu receptu filma Hannah Arendt: biografske prvine zakonskega razmerja združuje z diskretno didaktičnim posredovanjem jezikovne kulture. Iz avtobiografskih besedil Ingeborg Bachmann je razvila živahen, domiselno diskurziven scenarij. /…/ 81-letna veteranka novega nemškega filma ima kot malo filmskih ustvarjalcev smisel za to, da na platnu nameni prostor besedi. /…/ Če komorni film pogosto napačno označujejo kot gledališki ali nefilmičen, je to tudi posledica dejstva, da ga le redki obvladajo tako dobro kot Margarethe von Trotta.«

– Daniel Kothenschulte, Frankfurter Rundschau