Mlada ženska po imenu Ida izgine brez sledu. Ko tri mesece po izginotju še vedno ne najdejo trupla, se njenemu očetu porodi nenavadna ideja: Idinemu fantu Sanderju predlaga, da se skupaj umakneta v prostorno prazno stanovanje in se pogovorita, kaj se je v resnici zgodilo. Sander privoli in v naslednjih dneh se skozi mešanico zasliševanja, izpovedi in nekakšne psihoterapije razkrije skorajda srhljiva zgodba o mladih zaljubljencih, ki sta se - že veliko pred skrivnostnim izginotjem - odločila za večini povsem nerazumljivo življenje, saj sta se, čeprav sta stanovala sredi velemesta, zavestno povsem izolirala od zunanjega sveta.

»Ženski lik vidimo zgolj skozi Sanderjeve oči, kar pomeni, da nikoli zares ne uzremo nje same kot resnične osebe. Ko ljudje umrejo, postanejo zgodba. Zgodba, ki se z vsakim pripovedovanjem spremeni. Želel sem vizualno upodobiti, kaj se zgodi, ko nekdo začne dvomiti v vaše zgodbe. Vaši spomini in zgodbe se spreminjajo. Sander o njej želi naslikati čudovito podobo. Potem pa se počasi začne odpirati za vse slabe stvari o njej, ki bi prav tako lahko bile resnične.«
– Martin Skovbjerg