Kako govoriti o vojni, kako prevpraševati junaštva in travme? Maruša Krese pripoveduje o uporu proti represiji in avtoriteti, obenem pa zavrta v samo srčiko mita o vojni kot naravnem stanju sveta. Skozi restavriranje (svoje lastne) družinske zgodovine – z začetkom globoko v Kočevskem rogu leta 1941 in (odprtim) koncem s svežimi grobovi na sarajevskem olimpijskem štadionu tudi dramatizacija Simone Hamer pripoveduje zgodbo o pogumu ljudi med vojno, pa tudi o pogumu, kako govoriti o vojni brez mitološkega poveličevanja ali omalovaževanja. Predvsem pa je zgodba o pogubnih posledicah vsake vojne, saj za sabo ne pušča samo smrti in razdejanja, ampak tudi neizbrisne travme v ljudeh, ki se vlečejo celo čez več generacij.

»Forma tega (avto)biografskega romana je zelo preprosta, saj pravzaprav sestoji iz treh monologov dveh generacij – mame in očeta Maruše Krese (partizana in pozneje funkcionarja SFRJ) in nje same, ki je preživela razpad te države in se tudi sama zelo angažirala pri saniranju njenih bolečih posledic. Predvsem pa mi je zanimivo dejstvo, kako je roman osvobojen vsakršne sentimentalnosti in kakršne koli nostalgije in kako jasno odslikava situacijo in svetovni nazor mladega človeka ter kako se je ta spremenil (in se še zmeraj spreminja) v obdobju manj kot enega stoletja.« Anđelka Nikolić, režiserka