Mirni zaliv je barvita burleskna krimikomedija in nenavadna ljubezenska zgodba, v kateri nas Bruno Dumont popelje v zgodnja leta dvajsetega stoletja. Film atrakcij iz obdobja belle époque.

Poletje leta 1910. Policijska inšpektorja Machin in Malfoy raziskujeta skrivnostna izginotja turistov, ki vznemirjajo majhno ribiško skupnost na severni obali Francije. Kmalu se znajdeta sredi strastne ljubezenske zgodbe med nabritim najstnikom po imenu Ma Loute, najstarejšim sinom čudaške družine lokalnih ribičev, in fantovsko Billie iz dekadentne buržujske družine Van Peteghem iz Lilla. V vsej tej zmešnjavi ne bo lahko odkriti resnice o usodi nesrečnih obiskovalcev idilične obmorske vasice.

festivali, nagrade
Cannes. Najboljši film, najboljša igralka – Sevilla. Moskva. Karlovi Vari. Melbourne. LIFFe.
Mirni zaliv je barvita burleskna krimikomedija in nenavadna ljubezenska zgodba, v kateri nas Bruno Dumont popelje v zgodnja leta dvajsetega stoletja. Film atrakcij iz obdobja belle époque.



iz prve roke

»Ko sem iskal komično zgodbo, ki bi se lahko dogajala na Opalni obali – v regiji, ki jo dobro poznam in kjer živim –, sem naletel na stare razglednice, ki so prikazovale čolnarje iz zaliva Slack, lokalne prebivalce, ki so na začetku dvajsetega stoletja meščane s čolni prevažali z enega brega reke na drugega. To je bilo izhodišče za Mirni zaliv. /…/ Ko sem začel pisati scenarij, sem preprosto zapolnil vrzeli med temi razglednicami. /…/ Zgodba se dogaja poleti leta 1910. Začetek dvajsetega stoletja zaznamuje pojav buržoazije, industrije, kapitalizma in s tem razrednega boja. Gre za zgodbo o začetkih, primitiven film o naši dobi. Kot gledalci iz sedanjosti vemo, da se bo svet kmalu obrnil na glavo, da bo štiri leta kasneje izbruhnila prva svetovna vojna. Tokrat sem moral prvič poustvariti pokrajino, ki je izginila. Pri tem sem si pomagal z razglednicami iz zaliva Slack. /…/ Moja glavna filmska referenca je bil Max Linder in njegova senzibilnost francoskega komika z buržujskim videzom, njegova nerodnost /…/. Navdihnili so me tudi filmi Stana in Olia; njuna fizična komedija prevračanj, padcev in zdrsov mi je še posebej pri srcu. /…/ Hotel sem zajeti vso človeško kompleksnost, dvoličnost ljudi, ki so sposobni najboljšega in najslabšega, ter tako ustvariti film, ki je hkrati smešen, ganljiv, grozljiv in napet. Zgodovina filma je zgodovina ločevanja žanrov, jaz pa ljudi rad spravljam v smeh in v jok. Obožujem italijansko komedijo, velika dela Dina Risija in Ettoreja Scole, na primer njegov film Grdi, umazani, zli (Brutti, sporchi e cattivi), ki uspešno združi komično in tragično in kjer tisto najhujše izvabi smeh, ta pa s tem pridobi plemenitost. Igral sem na karto dvojnosti, saj sem se zavedal, da bo srečanje Brufortov in Van Peteghemov zagotovo eksplozivno. Ti dve nasprotji sem povezal z romantično podzgodbo in ji dodal dimenzijo neskladja, da je postala malo bolj kompleksna. Dodatno plast predstavlja še policijska preiskava, ki v pripoved vnaša napetost in skrivnostnost. Kljub vsemu pa je zame namen Mirnega zaliva predvsem vzbujanje komičnega učinka. /.../ Želel sem, da bi bil Mirni zaliv vizualno močan in hkrati zelo zabaven. Hotel sem se še bolj očitno oddaljiti od naturalizma, ki ga ljudje že od vsega začetka pripisujejo mojemu delu. /.../ Celoten film naj bi vzbujal vtis pretiranosti in fantazije. Vila Typhonium to zelo dobro uteleša, prav tako kostumi in scenski rekviziti. Vse izhaja iz tiste dobe, dodali pa smo nekaj absurdnih elementov. Tudi tu je bil naš namen burleskno poiskati v resničnosti. /.../ Filmska umetnost gre lahko onkraj razumnega; prepovedano naredi mogoče. Brufortovi so ljudožerci, ki dobesedno žrejo buržuje, Van Peteghemovi pa so incestuozni, povezani z degenerativnimi porokami znotraj družine. Obe družini sta pošastni, vsaka na svoj način. Kot filmar potiskam skrajnosti do roba. Rezultat bi lahko bil strašen, neznosen, a je namesto tega smešen, saj se komedija napaja pri tragediji. Lastnosti posameznih likov namenoma napihnem do grotesknosti, da bi našel katarzično funkcijo, ki jo je film nekoč imel in ki se je, odkar je postal zgolj zabava, nekoliko izgubila. Mirni zaliv gre onkraj družbenih in moralnih vljudnosti in krši tabuje, da bi bolje služil komediji in jo ukoreninil v resničnosti. Moj cilj je bil poiskati smeh v resnih situacijah, v tistih mračnih prostorih, ki sem jih v prejšnjih filmih raziskoval v dramatičnem registru.« Bruno Dumont

portret avtorja
Bruno Dumont (rojen leta 1958 v francoskem mestu Bailleul) je od leta 1986 posnel številne televizijske oglase, kratke in celovečerne filme. Velik kritiški odziv mu je prinesel že celovečerni prvenec Jezusovo življenje (La vie de Jésus, 1997), premierno prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, kjer je prejel prestižno nagrado zlata kamera. Avtor zahtevnih, silovitih in edinstvenih filmskih del se je v Cannes vrnil že leta 1999 s filmom Človečnost (L'humanité), ki je prejel veliko nagrado žirije ter nagradi za najboljšega igralca in igralko. Leta 2003 je zapustil francoski sever in v kalifornijski puščavi posnel film ceste Twentynine Palms, ki se je uvrstil v uradno selekcijo festivala v Benetkah. Leta 2006 je v Cannesu znova prejel veliko nagrado žirije za film Flandrija (Flandres), brutalno upodobitev vojnega pustošenja, ki smo si jo lahko ogledali tudi na LIFFu. Za film Hadewijch, hipnotično študijo o možnostih in posledicah, ki jih prinaša absolutna ljubezen do boga, je leta 2009 na festivalu v Torontu prejel nagrado filmskih kritikov FIPRESCI. Leta 2011 je Dumont v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu predstavil film Hors Satan, leta 2013 pa je bil v tekmovalni program berlinskega festivala uvrščen njegov biografski film Camille Claudel 1915. Leta 2014 je Dumont, ki se je pred tem uveljavil predvsem kot režiser resnih, mračnih filmov, ki raziskujejo surovo plat človeške narave, presenetil z odštekano štiridelno komično TV-miniserijo Mali Quinquin (P'tit Quinquin), v kateri skozi oči malega navihanca Quinquina opazujemo nenavadno policijsko preiskavo bizarnih umorov na francoskem podeželju. Serija je bila še pred televizijskim predvajanjem v obliki filma premierno prikazana na festivalu v Cannesu, kjer je premiero doživel tudi Mirni zaliv.

kritike
»Komedija je pravzaprav le eden od mnogih žanrov, ki jih Dumont zameša v enolončnico, iz katere puhtijo nemaren regionalni kolorit /.../, štorasta detektivka /.../, privzdignjena družbena farsa in – kot skrivna začimba, ki daje jedi prepoznaven okus – šegava kanibalska intriga. To je film, ki bi ga kakšen zafrkant na polici videoteke /.../ umestil naravnost med Delikatese (Delicatessen) in Odrešitev (Deliverance).« Peter Debruge, Variety

»Mirni zaliv reciklira detektivski okvir in izbruhe burleskne zmešnjave svojega nepričakovano priljubljenega predhodnika, filma Mali Quinquin, pri tem pa s pridom izkorišča humor, ki ga že sam po sebi vsebuje podeželski dialekt severne Francije. Po delih, kot sta Hadewijch in Hors Satan, s katerimi se je Dumont uveljavil kot resnoben minimalist, je njegov premik v območje visoke farse tako nepričakovan kot poživljajoč in /.../ le upamo lahko, da ga bo razvijal še naprej.« Daniel Fairfax, Senses of Cinema

»/.../ Mirni zaliv je zaradi magrittovskih kompozicij in živih barv nepopisno lepo gledati. /.../ medtem ko kroji svojo dvotirno zgodbo o dobrem in zlu, ljubezni in sovraštvu ter, ne nazadnje, o družbeni nepravičnosti in čisti vulgarnosti nečimrnosti same, je mestoma subverziven, perverzen in politično nekorekten. /.../ Mirni zaliv je nekaj povsem svojstvenega, anarhična mešanica morije, groteske in burleske, ki s pološčenimi bližnjimi plani in buhtečo glasbo sega v melodramatske višave. /.../ Meša kompozicijsko strogost in nadrealistično, usodno lepoto (in obledeli glamur) Viscontijeve Smrti v Benetkah (Morte a Venezia, 1971) s tatijevskimi fizičnimi, zvočnimi in repetitivnimi gegi in buñuelovskim črnim humorjem.« Andréa Picard, Cinema Scope

»Mirni zaliv je s svojo kombinacijo primitivnih arhetipov in duhovitih domislic nekoliko čudaška žurka, ki pod površino skriva globlje ideje. Film je posnet v kontrastni barvni paleti in s slikarsko kvaliteto, ki mu daje hiperrealistično noto, zaradi vsega skupaj pa je to Dumontovo najbolj dovršeno delo. Tudi čudaško dogajanje mu uspe navdati z eleganco, kot da bi gledali like, ujete v sliko, značilno za določeno zgodovinsko obdobje, ki se počasi začenjajo zavedati okvira, ki jih obdaja. V Mirnem zalivu so dejansko vsi ujeti – tako v svoje prekipevajoče strasti kot v družbeni red, ki odreja njihovo mesto.« Eric Kohn, IndieWire

»Še zlasti učinkovito je sodelovanje med Dumontom in njegovim v zadnjem času priljubljenim mojstrom fotografije Guillaumom Deffontainesom, v kombinaciji z režiserjevim brezhibnim kadriranjem in razkošno mizansceno. /.../ Dumontova odločitev, da se loti gradiva, ki je tako posebno in se tako scela požvižga na trenutne trende, je vredna občudovanja in film navda z nenavadnim žarom, ki ga boste težko zasledili kje drugje.« Jordan Cronk, Reverse Shot

»/.../ srhljiva pastoralna zabava ob morju iz obdobja belle époque: starodobna podeželska komedija s ščepcem Clochemerla, svet, kjer se vsi zdijo do obisti prepojeni z absintom. Ob tem pa še nadrealistična meta-čudaškost, kot na primer tista iz filma The Boy Friend Kena Russlla.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Skok v eksces, ki prinaša tako blag kot tudi čezmeren odmik od Dumontovih običajnih metafizičnih vprašanj, zavit v režijo odličnega režiserja, ki je dosegel polno zrelost. Z eleganco in zadržanostjo zna upravljati z vsemi tveganji, ki jih v svetu standardizacije, od katere se veliki umetniki vseskozi trudijo zbežati, prinaša tako zelo nenavadno delo.« Fabien Lemercier, Cineuropa

»Od burleske do groze, od nemega filma do melodrame, od stripa do ekspresionizma, za neverjetno igro, za njegovo zabavno norost.« obrazložitev nagrade za najboljši film na festivalu v Sevilli

MIRNI ZALIV

Izvirni naslov: Ma Loute
Zvrst: burleskna kriminalna komedija
Režiser: Bruno Dumont
Scenarij: Bruno Dumont
Igrajo: Fabrice Luchini, Juliette Binoche, Valeria Bruni Tedeschi, Jean-Luc Vincent, Brandon Lavieville, Raph, Didier Després, Cyril Rigaux, Laura Dupré, Thierry Lavieville, Manon Royère, Lauréna Thellier, Caroline Carbonnier
Dolžina: 122’
Lokacija: Mestni kino Domžale
Sreda, 19. 04. 2017
ob 18:00h
Sreda, 26. 04. 2017
ob 20:00h

MIRNI ZALIV

Izvirni naslov: Ma Loute
Zvrst: burleskna kriminalna komedija
Režiser: Bruno Dumont
Scenarij: Bruno Dumont
Igrajo: Fabrice Luchini, Juliette Binoche, Valeria Bruni Tedeschi, Jean-Luc Vincent, Brandon Lavieville, Raph, Didier Després, Cyril Rigaux, Laura Dupré, Thierry Lavieville, Manon Royère, Lauréna Thellier, Caroline Carbonnier
Dolžina: 122’
Lokacija: Mestni kino Domžale
Sreda, 19. 04. 2017
ob 18:00h
Sreda, 26. 04. 2017
ob 20:00h
Mirni zaliv je barvita burleskna krimikomedija in nenavadna ljubezenska zgodba, v kateri nas Bruno Dumont popelje v zgodnja leta dvajsetega stoletja. Film atrakcij iz obdobja belle époque.

Poletje leta 1910. Policijska inšpektorja Machin in Malfoy raziskujeta skrivnostna izginotja turistov, ki vznemirjajo majhno ribiško skupnost na severni obali Francije. Kmalu se znajdeta sredi strastne ljubezenske zgodbe med nabritim najstnikom po imenu Ma Loute, najstarejšim sinom čudaške družine lokalnih ribičev, in fantovsko Billie iz dekadentne buržujske družine Van Peteghem iz Lilla. V vsej tej zmešnjavi ne bo lahko odkriti resnice o usodi nesrečnih obiskovalcev idilične obmorske vasice.

festivali, nagrade
Cannes. Najboljši film, najboljša igralka – Sevilla. Moskva. Karlovi Vari. Melbourne. LIFFe.
Mirni zaliv je barvita burleskna krimikomedija in nenavadna ljubezenska zgodba, v kateri nas Bruno Dumont popelje v zgodnja leta dvajsetega stoletja. Film atrakcij iz obdobja belle époque.



iz prve roke

»Ko sem iskal komično zgodbo, ki bi se lahko dogajala na Opalni obali – v regiji, ki jo dobro poznam in kjer živim –, sem naletel na stare razglednice, ki so prikazovale čolnarje iz zaliva Slack, lokalne prebivalce, ki so na začetku dvajsetega stoletja meščane s čolni prevažali z enega brega reke na drugega. To je bilo izhodišče za Mirni zaliv. /…/ Ko sem začel pisati scenarij, sem preprosto zapolnil vrzeli med temi razglednicami. /…/ Zgodba se dogaja poleti leta 1910. Začetek dvajsetega stoletja zaznamuje pojav buržoazije, industrije, kapitalizma in s tem razrednega boja. Gre za zgodbo o začetkih, primitiven film o naši dobi. Kot gledalci iz sedanjosti vemo, da se bo svet kmalu obrnil na glavo, da bo štiri leta kasneje izbruhnila prva svetovna vojna. Tokrat sem moral prvič poustvariti pokrajino, ki je izginila. Pri tem sem si pomagal z razglednicami iz zaliva Slack. /…/ Moja glavna filmska referenca je bil Max Linder in njegova senzibilnost francoskega komika z buržujskim videzom, njegova nerodnost /…/. Navdihnili so me tudi filmi Stana in Olia; njuna fizična komedija prevračanj, padcev in zdrsov mi je še posebej pri srcu. /…/ Hotel sem zajeti vso človeško kompleksnost, dvoličnost ljudi, ki so sposobni najboljšega in najslabšega, ter tako ustvariti film, ki je hkrati smešen, ganljiv, grozljiv in napet. Zgodovina filma je zgodovina ločevanja žanrov, jaz pa ljudi rad spravljam v smeh in v jok. Obožujem italijansko komedijo, velika dela Dina Risija in Ettoreja Scole, na primer njegov film Grdi, umazani, zli (Brutti, sporchi e cattivi), ki uspešno združi komično in tragično in kjer tisto najhujše izvabi smeh, ta pa s tem pridobi plemenitost. Igral sem na karto dvojnosti, saj sem se zavedal, da bo srečanje Brufortov in Van Peteghemov zagotovo eksplozivno. Ti dve nasprotji sem povezal z romantično podzgodbo in ji dodal dimenzijo neskladja, da je postala malo bolj kompleksna. Dodatno plast predstavlja še policijska preiskava, ki v pripoved vnaša napetost in skrivnostnost. Kljub vsemu pa je zame namen Mirnega zaliva predvsem vzbujanje komičnega učinka. /.../ Želel sem, da bi bil Mirni zaliv vizualno močan in hkrati zelo zabaven. Hotel sem se še bolj očitno oddaljiti od naturalizma, ki ga ljudje že od vsega začetka pripisujejo mojemu delu. /.../ Celoten film naj bi vzbujal vtis pretiranosti in fantazije. Vila Typhonium to zelo dobro uteleša, prav tako kostumi in scenski rekviziti. Vse izhaja iz tiste dobe, dodali pa smo nekaj absurdnih elementov. Tudi tu je bil naš namen burleskno poiskati v resničnosti. /.../ Filmska umetnost gre lahko onkraj razumnega; prepovedano naredi mogoče. Brufortovi so ljudožerci, ki dobesedno žrejo buržuje, Van Peteghemovi pa so incestuozni, povezani z degenerativnimi porokami znotraj družine. Obe družini sta pošastni, vsaka na svoj način. Kot filmar potiskam skrajnosti do roba. Rezultat bi lahko bil strašen, neznosen, a je namesto tega smešen, saj se komedija napaja pri tragediji. Lastnosti posameznih likov namenoma napihnem do grotesknosti, da bi našel katarzično funkcijo, ki jo je film nekoč imel in ki se je, odkar je postal zgolj zabava, nekoliko izgubila. Mirni zaliv gre onkraj družbenih in moralnih vljudnosti in krši tabuje, da bi bolje služil komediji in jo ukoreninil v resničnosti. Moj cilj je bil poiskati smeh v resnih situacijah, v tistih mračnih prostorih, ki sem jih v prejšnjih filmih raziskoval v dramatičnem registru.« Bruno Dumont

portret avtorja
Bruno Dumont (rojen leta 1958 v francoskem mestu Bailleul) je od leta 1986 posnel številne televizijske oglase, kratke in celovečerne filme. Velik kritiški odziv mu je prinesel že celovečerni prvenec Jezusovo življenje (La vie de Jésus, 1997), premierno prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, kjer je prejel prestižno nagrado zlata kamera. Avtor zahtevnih, silovitih in edinstvenih filmskih del se je v Cannes vrnil že leta 1999 s filmom Človečnost (L'humanité), ki je prejel veliko nagrado žirije ter nagradi za najboljšega igralca in igralko. Leta 2003 je zapustil francoski sever in v kalifornijski puščavi posnel film ceste Twentynine Palms, ki se je uvrstil v uradno selekcijo festivala v Benetkah. Leta 2006 je v Cannesu znova prejel veliko nagrado žirije za film Flandrija (Flandres), brutalno upodobitev vojnega pustošenja, ki smo si jo lahko ogledali tudi na LIFFu. Za film Hadewijch, hipnotično študijo o možnostih in posledicah, ki jih prinaša absolutna ljubezen do boga, je leta 2009 na festivalu v Torontu prejel nagrado filmskih kritikov FIPRESCI. Leta 2011 je Dumont v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu predstavil film Hors Satan, leta 2013 pa je bil v tekmovalni program berlinskega festivala uvrščen njegov biografski film Camille Claudel 1915. Leta 2014 je Dumont, ki se je pred tem uveljavil predvsem kot režiser resnih, mračnih filmov, ki raziskujejo surovo plat človeške narave, presenetil z odštekano štiridelno komično TV-miniserijo Mali Quinquin (P'tit Quinquin), v kateri skozi oči malega navihanca Quinquina opazujemo nenavadno policijsko preiskavo bizarnih umorov na francoskem podeželju. Serija je bila še pred televizijskim predvajanjem v obliki filma premierno prikazana na festivalu v Cannesu, kjer je premiero doživel tudi Mirni zaliv.

kritike
»Komedija je pravzaprav le eden od mnogih žanrov, ki jih Dumont zameša v enolončnico, iz katere puhtijo nemaren regionalni kolorit /.../, štorasta detektivka /.../, privzdignjena družbena farsa in – kot skrivna začimba, ki daje jedi prepoznaven okus – šegava kanibalska intriga. To je film, ki bi ga kakšen zafrkant na polici videoteke /.../ umestil naravnost med Delikatese (Delicatessen) in Odrešitev (Deliverance).« Peter Debruge, Variety

»Mirni zaliv reciklira detektivski okvir in izbruhe burleskne zmešnjave svojega nepričakovano priljubljenega predhodnika, filma Mali Quinquin, pri tem pa s pridom izkorišča humor, ki ga že sam po sebi vsebuje podeželski dialekt severne Francije. Po delih, kot sta Hadewijch in Hors Satan, s katerimi se je Dumont uveljavil kot resnoben minimalist, je njegov premik v območje visoke farse tako nepričakovan kot poživljajoč in /.../ le upamo lahko, da ga bo razvijal še naprej.« Daniel Fairfax, Senses of Cinema

»/.../ Mirni zaliv je zaradi magrittovskih kompozicij in živih barv nepopisno lepo gledati. /.../ medtem ko kroji svojo dvotirno zgodbo o dobrem in zlu, ljubezni in sovraštvu ter, ne nazadnje, o družbeni nepravičnosti in čisti vulgarnosti nečimrnosti same, je mestoma subverziven, perverzen in politično nekorekten. /.../ Mirni zaliv je nekaj povsem svojstvenega, anarhična mešanica morije, groteske in burleske, ki s pološčenimi bližnjimi plani in buhtečo glasbo sega v melodramatske višave. /.../ Meša kompozicijsko strogost in nadrealistično, usodno lepoto (in obledeli glamur) Viscontijeve Smrti v Benetkah (Morte a Venezia, 1971) s tatijevskimi fizičnimi, zvočnimi in repetitivnimi gegi in buñuelovskim črnim humorjem.« Andréa Picard, Cinema Scope

»Mirni zaliv je s svojo kombinacijo primitivnih arhetipov in duhovitih domislic nekoliko čudaška žurka, ki pod površino skriva globlje ideje. Film je posnet v kontrastni barvni paleti in s slikarsko kvaliteto, ki mu daje hiperrealistično noto, zaradi vsega skupaj pa je to Dumontovo najbolj dovršeno delo. Tudi čudaško dogajanje mu uspe navdati z eleganco, kot da bi gledali like, ujete v sliko, značilno za določeno zgodovinsko obdobje, ki se počasi začenjajo zavedati okvira, ki jih obdaja. V Mirnem zalivu so dejansko vsi ujeti – tako v svoje prekipevajoče strasti kot v družbeni red, ki odreja njihovo mesto.« Eric Kohn, IndieWire

»Še zlasti učinkovito je sodelovanje med Dumontom in njegovim v zadnjem času priljubljenim mojstrom fotografije Guillaumom Deffontainesom, v kombinaciji z režiserjevim brezhibnim kadriranjem in razkošno mizansceno. /.../ Dumontova odločitev, da se loti gradiva, ki je tako posebno in se tako scela požvižga na trenutne trende, je vredna občudovanja in film navda z nenavadnim žarom, ki ga boste težko zasledili kje drugje.« Jordan Cronk, Reverse Shot

»/.../ srhljiva pastoralna zabava ob morju iz obdobja belle époque: starodobna podeželska komedija s ščepcem Clochemerla, svet, kjer se vsi zdijo do obisti prepojeni z absintom. Ob tem pa še nadrealistična meta-čudaškost, kot na primer tista iz filma The Boy Friend Kena Russlla.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Skok v eksces, ki prinaša tako blag kot tudi čezmeren odmik od Dumontovih običajnih metafizičnih vprašanj, zavit v režijo odličnega režiserja, ki je dosegel polno zrelost. Z eleganco in zadržanostjo zna upravljati z vsemi tveganji, ki jih v svetu standardizacije, od katere se veliki umetniki vseskozi trudijo zbežati, prinaša tako zelo nenavadno delo.« Fabien Lemercier, Cineuropa

»Od burleske do groze, od nemega filma do melodrame, od stripa do ekspresionizma, za neverjetno igro, za njegovo zabavno norost.« obrazložitev nagrade za najboljši film na festivalu v Sevilli

 
Avgust 2017
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Danes
(0)
12-18
Drugi naslov
Drugi izvirni naslov
komedija
01-08
Naslov novice
Izvirni naslov
Drama
 
Poišči
 
Prireditve
 
Kino
 
Otroci
 
Galerija
 
Abonma
 
Muzej
 
Glasilo Slamnik
 
Založništvo
 
Info
 
Nakup vstopnic