Odlični prvenec hrvaške režiserke Ivone Juka, triptih, v katerem se prepletajo zgodbe treh žensk z namenom, da bi raziskal odnos med hčerami in očeti.
Deklica Dora, ki sanja o tem, da bo nekoč postala nogometna menedžerka, poskuša zgraditi vez s svojim nestanovitnim očetom, ki se nenadoma vrne v njeno življenje. Mlada režiserka Ives si služi kruh s snemanjem telenovel, doma pa neguje očeta, ki ga vse bolj odnašajo dementne blodnje. Nataša, uspešna producentka srednjih let, je visoko noseča; ko izve pretresljivo novico, sklene obiskati očeta, s katerim že leta nima nobenih stikov.
Prvenec Ivone Juka (soavtorice omnibusa Neke druge zgodbe), ki je mednarodno premiero doživel na festivalu v Karlovih Varih in navdušil hrvaške kritike, je intimna drama, ki v obliki triptiha preplete zgodbe treh protagonistk, da bi raziskala odnos med hčerami in očeti.
festivali, nagrade
Karlovi Vari. Zlata arena za najboljšo fotografijo, najboljšo glasbo in najboljše vizualne učinke, nagrada za najboljšo igralko debitantko – Pulj. Najboljši film – Let's CEE, Dunaj. Najboljša režija – Hercegnovi. Najboljši debitantski film – Avvantura, Zadar. Sarajevo. FSF, Portorož. Selekcija za Evropsko filmsko nagrado 2015. Črnogorski kandidat za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film.
iz prve roke
»Privlačijo me zgodbe, ki nas popeljejo v zasebnost, v domove, v kuhinje in v spalnice, v katerih smo priča zasebnim trenutkom, ki se odražajo tudi v naših življenjih in se v njih lahko prepoznamo. Ta zgodba raziskuje identiteto ženske v vlogi hčerke in kaj vse ta vloga lahko pomeni. Zato sem se odločila za triptih, za tri zgodbe o hčerkah različnih starosti, statusa in iz različnih družin, da bi pokazala več kot en intimen odnos in tako zaobjela širšo paleto odnosov. Ena hči šele gradi odnos z očetom, druga svoj že izgrajeni odnos nepovrnljivo izgublja, tretja pa se sooči z uničenim odnosom, da bi lažje sprejela prihodnost. Njihove zgodbe potekajo sočasno, vendar neodvisno, saj je vsaka od njih intimna in pristna. Bežno se srečajo, pri tem pa se niti ne zavedajo, koliko skupnega imajo. Vse nosijo svoje očete, vendar jih tudi potrebujejo, da bi se lahko soočile same s seboj. Hčerke v tej zgodbi niso očkove princeske, ampak močne osebnosti s številnimi napakami, omejitvami, strahovi in porazi, a odločene, da se soočijo z lastnimi napakami in preobrazbami. To je zgodba o antijunakinjah, ki si ne delajo utvar o sebi, vendar se tudi ne odrečejo sanjam o boljši prihodnosti. Ne predajo se; še kako se borijo.«
- Ivona Juka
portret avtorice
Ivona Juka (rojena leta 1975 v Zagrebu) je na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu leta 2001 sprva diplomirala iz igre, nato pa se je vpisala še na študij filmske in televizijske režije. Med študijem in po njem je režirala kratke filme, leta 2006 pa je posnela celovečerni dokumentarec Što sa sobom preko dana, ki je prejel nagradi za najboljši dokumentarni film na filmskih festivalih v Sarajevu in Wiesbadnu. Sodelovala je tudi pri celovečernem omnibusu Neke druge zgodbe (Neke druge priče, 2010), sestavljenem iz petih zgodb, ki so jih zrežirale režiserke iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije, zavrteli pa smo ga tudi v Kinodvoru. Ti me nosiš, ki je mednarodno premiero doživel na festivalu v Karlovih Varih, je njen celovečerni igrani prvenec.
kritike
»Ti me nosiš, čustveno
prežemajoča ansambelska drama, polna dramatičnih okljukov in časovnih zank, se
gleda kot balkanska sestrična Trka ali 21 gramov. /.../ Ivona Juka spretno in z
občutkom obvladuje velik igralski ansambel in mnoštvo pripovednih linij ter pri
tem nikoli pretirano ne igra na melodramatsko karto, pa čeprav življenja njenih
likov vedno bolj zrcalijo razčustvovano telenovelo, ki jih povezuje. Preboden s
poetičnimi, sanjskimi podobami, v katerih tuneli in kamenje služijo kot
vizualni motivi, film vsakemu svojemu poglavju pušča prostor za lastno
zgodovinsko in psihološko ozadje. /.../ Mojster fotografije Mario Oljača s
svojimi večinoma iz roke posnetimi tesnimi bližnjimi plani, ovitimi v zimske
barvne tone, poudari utesnjujočo družinsko intimo, ki poganja zgodbo. Ti me
nosiš je himna sočutju in odpuščanju, ki nikoli ne zdrsne v plehke,
poenostavljene rešitve, imenitna in prepričljiva vaja v žajfnici najvišjega
reda.«
Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»Ostra, surova, krvava zgodba
močnih, trgajočih čustev, od katerih bi počil filmski trak, če bi obstajal, a
brez enega samega sentimentalnega prizora, brez laži utehe. Ob tem je vse v
filmu zelo navadno: mama, ki poriva svojega otroka v vozičku in ki začne besno
preklinjati, ko se vanjo med zapuščanjem stanovanja nehote zaleti druga ženska;
mož, ki vara ženo z nižjim osebjem; maksimirski stadion, iz katerega puhti
sovraštvo; Zagreb, leden in prekrit s snegom. Iz te preteče navadnosti, zasebne
in družbene, bruha popolno medsebojno nerazumevanje. Poleg tega da živijo v
različnih časovnih tokovih, se ljudje ne prepoznajo niti ob naključnih
srečanjih. So ujetniki iluzije o mogoči sreči, a našli je ne bodo. /.../ Ti me
nosiš spominja na francosko trilogijo Krzysztofa Kieślowskega. /.../ Ob zelo
precizno razdelani zgodbi in strukturi ter močni ukoreninjenosti v lokalni
ambient Ivona Juka s Kieślowskim deli tudi občutek nekega pomirjenega brezupa
in za hrvaška filmska in književna dela povsem netipično subtilnost v
prenašanju trpljenja. Uspe ji celo, da v igranem filmu zadane ton dokumentarca.«
Miljenko Jergović, Jutranji list
»Koncept filma je Ivona Juka
žanrsko modro naslonila na tako imenovano 'short cuts' dramo, oplemeniteno s
kozmičnimi, časovno-prostorskimi povezavami protagonistov, ki se srečujejo kot
znanci/naključni mimoidoči, ne vedoč, da jim bo neka višja sila/režiserka
prepletla usode s paralelnimi montažami, prikazala isto dogajanje z različnih zornih
kotov in v končnici v glavnem omogočila njihovo in gledalčevo katarzo. Ta
dramska oblika, poimenovana po Kratkih rezih Roberta Altmana, je v svetu precej
pogosta, do popolnosti pa jo je v svojih triptihih razvil Alejandro González
Iñárritu (Pasja ljubezen, 12 gramov, Babilon). V hrvaški kinematografiji so se
je lotili le redki režiserji, na primer Arsen Anton Ostojić (Ta krasna splitska
noč) in Zrinko Ogresta (Tukaj). Ti me nosiš nadaljuje tam, kjer so se ustavili
predhodniki, in z vpetjem zgodbe v okvir žajfnice stopi še korak dlje, saj film
prežame z meta-tokovi, podobno kot je gledališče kot prizorišče dogajanja to
naredilo v Iñárritujevem Birdmanu.« Marko Njegić, Slobodna Dalmacija
»/.../ to je precej zapleteno,
a zanimivo tkanje /.../. Pri tem je velika odlika filma, da v njem ni
poenostavljanja, poudarjenih sporočil ali karikiranja /.../.« Nenad
Polimac, Jutranji list
»/.../ avtorica je ponovno
dokazala, da moramo z njo računati kot z eno udarnih sil hrvaške
kinematografije.« Damir Radić, Novosti