Zgodba o dolgo izgubljeni knjigi, ki se skrivnostno pojavi ter poveže upokojenca, ki išče svojega sina in najstnico, ki skuša najti zdravilo za osamljenost njene mame.
Kaj, če bi knjiga, napisana pred drugo svetovno vojno v majhni vzhodnoevropski vasi, potovala skozi čas in po različnih celinah, preživela vojno in tragedije ter trem generacijam izjemnih ljudi pomagala najti ljubezen? Knjigi je naslov Zgodovina ljubezni. Zgodba o dolgo izgubljeni knjigi, ki se skrivnostno pojavi ter poveže upokojenca, ki išče svojega sina in najstnico, ki skuša najti zdravilo za osamljenost njene mame.
Zgodovina ljubezni je ena izmed tistih mojstrsko prepletenih mrež, ki jih dobronamerni recenzenti, ki povzemajo vsebino, ponavadi mimogrede razcefrajo. Dovolj je le povedati, da večino zgodbe mlada Alma in stari Leo krožita v svojih orbitah, a sta vseeno nedoumljivo povezana s starodavno knjigo, Zgodovino ljubezni.
Kmalu po navdušujočih kritikah prvenca o moškem, ki je po operaciji tumorja na možganih izgubil spomin (Man Walks Into a Room, 2002), se mlada nadarjena pisateljica Nicole Krauss predstavlja s svojim drugim romanom Zgodovina ljubezni. Dogajanje se razteza čez obdobje šestdesetih let, od nacistične okupacije Poljske pa vse do današnjega New Yorka. Junaki v romanu se soočajo z osamljenostjo in potrebo, da zapolnijo praznino, ki jo je pustila izgubljena oseba, in pred nami se splete povsem življenjska zgodba, taka, ki prinaša tako žalost kot veselje. Ključno vlogo ima Zvi Litvinoff, pisatelj, ki se je pred mnogimi leti podpisal pod 2000 kopij drobne skoraj pozabljene knjižice z naslovom Zgodovina ljubezni. Drobna knjižica je skozi čas in prostor povezala tudi Lea in Almo. Leo je 80-letni upokojeni ključavničar, osamljen poljski emigrant, ki je preživel nacistični masaker in se z žalostjo v srcu se spominja svoje mladostne ljubezni. Obžaluje, da se ni nikoli spoznal s sinom, ki je postal slavni pisatelj, in se boji, da se ga po njegovi smrti ne bo nihče spominjal. Alma je 14-letnica, ki je izgubila očeta, mati pa se je povsem predala delu – prevajanju literature.
O režiserju
Radu Mihaileanu je v Franciji živeči scenarist in režiser židovskega rodu. Kot igralec, dramatik in gledališki režiser deluje v domači gledališki skupini. Pod Ceauşescujevim režimom leta 1980 je prek Izraela pobegnil v Francijo in se v Parizu vpisal na filmski inštitut IDHEC. Filmsko kariero je nastopil kot asistent režije pri režiserjih Marcu Ferreriju, Fernandu Truebi, Nicole Garcia in Edouardu Niermansu. Za prvi igrani celovečerec Trahir (1993), zgodbo o disidentskem pisatelju, ki jo posveti očetu, je prejel prestižno nagrado Grand Prix des Amériques na festivalu v Montrealu. Mednarodni uspeh in priznanje mu leta 1998 prinese drugi celovečerni igrani film Train de vie, zgodovinsko sago skupnosti, ki noče biti prisilno izseljena, zato se deportira sama. Film je prejel nominacijo za oskarja za najboljši scenarij, nagrado FIPRESCI na Beneškem festivalu in nagrado občinstva za najboljši tujejezični film na festivalu Sundance. S tretjim filmom Pojdi in živel boš (2005), nagrajenem na filmskem festivalu v Berlinu, se je režiser vrnil k portretiranju kolektivne usode skozi prizmo posameznikove življenjske poti.