Komična kriminalka režiserja Janeza Burgerja o inštruktorju vožnje in njegovi novi učenki z zanimivim družinskim zaledjem.

»Iz situacije, v kateri smo, se moramo začeti delati norca, če nočemo, da se nam zmeša« Janez Burger, režiser

Novi film Janeza Burgerja pripoveduje zgodbo iz sodobnega življenja. V njej spremljamo, kako se novopečeni tajkun Robert brez pomislekov polasti zemljišča, na katerem namerava zgraditi sodobni nakupovalni center. Pri tem mu delata težave le avtošola na omenjenem zemljišču in hči Lija, ki se hoče v avtošoli navkljub očetovi prepovedi naučiti voziti avto. Ob napetem dogajanju iz brezobzirnega sveta pa zgodba ponuja tudi vrsto toplih in zanimivih medčloveških razmerij, v katerih se izrisuje množica prizorov iz našega vsakdana. Do konca filma se odpira dilema, ali bo v zgodbi zmagalo dobro ali zlo, ali se približujemo boljšemu svetu, ali še slabšemu. So akcije glavnega inštruktorja Jožeta in lastnika avtošole Petra in Lijino zavezništvo dovolj močne, da premagajo brezobzirno ravnanje tajkuna Roberta?

»Vau, kako je to napeto!« med zalezovanjem kriminalcev z »mutnimi posli« veselo zacvili Lija (Maruša Majer), protagonistka novega celovečerca Janeza Burgerja. »Ful,« popolnoma brez sarkazma iztisne njen inštruktor vožnje (Gregor Čušin). Zaradi takih karikirano komičnih trenutkov, ki jih igralci izpeljejo s popolno resnostjo, je Avtošola ena boljših slovenskih komedij v zadnjem času.

Avtošola Janeza Burgerja je tako osvežujoče presenečenje - in to ne samo zato, ker za režiserja pomeni velik stilski in tematski odklon od Circusa Fantasticusa, art filma par excellence, ki ga je leta 2010 z nagrado za najboljši film ovenčal tudi Festival slovenskega filma. Marsikdo bo ob Avtošoli zaradi premise filma pomislil na Happy-Go-Lucky, grenko-sladko komedijo Mika Leigha o še enem dekletu, ki morda ne bi smelo sedeti za volanom. A v resnici je Burger bližje odbiti črni komediji bratov Coen; v filmu je celo prizor amaterskega poskusa izsiljevanja po telefonu, ki močno spomni na Brada Pitta v njuni komediji Preberi in zažgi.

Avtošola ni samo komično-groteskno-kriminalna zmes žanrov, ampak tudi portret družbe, prikazane skozi prizmo ironije. »Moja in Anina (soscenaristka Ana Lasić) izhodiščna točka je bil prikaz trenutnega stanja družbe. Glede na to, da ima naša produkcijska hiša, RTV Slovenija, določene preference za svoj »primetime« program, in glede na to, da imam vsak dan že tako ali tako cmok v grlu ob gledanju poročil, ki mi razlagajo, kaj vse groznega se dogaja, bi bilo v filmu, ki gre na spored takoj po poročilih, nesmiselno prikazovati iste reči na isti način,« je svoj pristop razložil Burger. »Iz situacije, v kateri smo, se moramo začeti delati norca, če nočemo, da se nam zmeša. Zato sva se odločila za parodijo in jo po mojem mnenju tudi dobro speljala.«

Velik del dogajanja naprej poganjajo gostobesedni, energični dialogi. (Igralski stil filma je hitrost, razloži Burger in pri tem kot vzor navede klasično komedijo Nekateri so za vroče. Liki komično učinkujejo zato, »ker so zelo hitri in vse jemljejo zelo zares«.) »Nikoli prej še nisem pisala dialogov v tako tesnem sodelovanju,« pravi Lasićeva. »Dobesedno podajala sva si besedilo in se ob tem smejala kot zmešana. Še vedno mi je besedilo na butast način - ker so pač vsi liki butasti - neskončno smešno.«

»Tokrat je bilo prvič, da sem se v scenariju hotela ukvarjati z aktualno tematiko, povedati, kako se počutim glede stvari, ki se dogajajo v naši družbi.«

Ne glede na družbeni komentar pa so osnovni gradbeni temelj komedije liki, poudari Lasićeva, in šele iz njih se rodijo dialogi. »Dolgo sva potrebovala, da sva ugotovila, kaj so glavne, najpreprostejše motivacije in gonila likov. Prvič: kandidatka hoče voziti. Drugič: inštruktor hoče svojo ženo nazaj. Vsi ostali liki so speljani iz dveh glavnih,« pojasni Burger. »Lija ima en sam, v resnici zelo banalen cilj - voziti -, kar je za komedijo idealno.«

Burger, ki praviloma s svojo igralsko zasedbo pred začetkom snemanja vadi dolge mesece in pusti, da projekt raste in se spreminja z njimi, je tokrat ubral drugačno pot. Takoj, ko so dobili zeleno luč za realizacijo, so začeli delo in priprave večinoma delali sproti; praktično vsi dialogi so tako v filmu pristali v enaki obliki, kot so bili napisani. »Ni bilo časa za kak poglobljen študij vlog, kar je za tak film morda celo bolje,« razmišlja osrednji filmski antagonist, Matjaž Tribušon. »Po igralski plati je hitrica pripomogla k temu, da smo vse skupaj vzeli bolj »po vrhu« ter zradikalizirali želje in motive svojih likov.«

Direktor fotografije Jure Černec je film vizualno zasidral v ne preveč v oči bijočo estetiko grdega ter uporabil klasičen, nevpadljiv način kadriranja. »Ker gre v prvi vrsti za film igralcev, nismo hoteli, da bi bila fotografija preveč stilizirana.« Sicer pa je bilo to, kot je Černec še izdal v šali, »moje prvo snemanje do zdaj, da so vsi igralci znali svoj tekst«. »Ne morete si predstavljati, kako fino to je!«

O režiserju
Slovenski režiser Janez Burger se je filmske obrti učil v Pragi, torej tam kjer so se šolali tudi njegovi vzorniki. Že s svojim prvencem V leru se je uveljavil kot eden najzanimivejših filmskih avtorjev mlajše generacije pri nas, dober sprejem, predvsem med kritiki, pa je doživel tudi njegov drugi celovečerni film Ruševine.

Film V leru je bil premierno predvajan leta 1999 v tekmovalnem programu festivala v Karlovih Varih. Film je prejel 20 nagrad ter bil predstavljen na več kot 60 festivalih. Drugi igrani film Ruševine je prejel 13 domačih filmskih nagrad. Film je mednarodno premiero doživel na filmskem festivalu v Rotterdamu 2005.

Skupaj z Janom Cvitkovičem je leta 2003 ustanovi svojo produkcijsko hišo Staragara ter produciral film Jana Cvitkoviča Odgrobadogroba. Leta 2009 je posnel svoj tretji celovečerec Circus Fantasticus, ki je nastal v produkciji Staragara in je bil mednarodna koprodukcija med Slovenijo, Irsko, Finsko in Švedsko, sofinanciran pa tudi iz evropskih sredstev (EURIMAGES in MEDIA). Film je dobil na portoroškem festivalu med drugim nagrado Vesna za najboljši film in nagrado Vesna za najboljšo režijo. Mednarodno premiero je doživel na IFF Rotterdam leta 2011.